Interes posameznika pred splošno vozniško etiko Interes posameznika pred splošno vozniško etiko
Lahko si predstavljam in marsikaj razumem: človeku se mudi ali pa je v neki točki le preprosto naveličan cijazenja. Gre in prehiti. *** Z... Interes posameznika pred splošno vozniško etiko

Prostora na cesti je pogosto še vedno dovolj, se pa nekateri zaradi lastnih interesov z izgovorom, da predpisi to pač dovoljujejo, potrudijo, da ga je dovolj le zanje.

Lahko si predstavljam in marsikaj razumem: človeku se mudi ali pa je v neki točki le preprosto naveličan cijazenja.

Gre in prehiti.

***

Z vozniškim dovoljenjem je dana pravica do vožnje motornega vozila v prometu in s tem tudi pravica do prehitevanja. Prehitevanje je vožnja mimo vozila, ki vozi v isto smer z manjšo hitrostjo. V prometnih predpisih piše tudi: »Voznik, ki želi prehiteti, mora paziti, da že pred prehitevanjem vozi v primerni prestavi in s takšno hitrostjo, ki mu omogoča dober pospešek.«

Ceste, še posebej avtomobilske in še posebej v času dopustov, so vse bolj podobne parkiriščem. Vse skupaj je podobno boju za boljše okolje: če vsak naredi, kar je v njegovi moči, se lahko pozna nek učinek, napredek, izboljšava. Hočem reči: razen v primeru, ko promet stoji zaradi izrednih razmer (prometna nesreča, delo na cesti, …), vedno obstaja še nekaj manevrskega prostora. Ki pa ga žal nismo sposobni (ali še huje: se na to požvižgamo) najti in izkoristiti.

Tovornjakarji so lep šolski primer; vsi vozijo 80, samo vsak to omejitev vidi malo drugače. Potem eden pelje 79, drugi 81, drugi dohiti prvega in se ga loti prehitevati. Jasno je, da prehiteva po pasu, kjer avtomobili vozijo 130.

Nič kaj dosti drugače ni z avtomobilisti; hitrosti so druge, filozofija pa ista. Eden vidi omejitev 130 125 kilometrov na uro, drugi 131, končni učinek pa je enak kot pri tovornjakarjih.

Potem so tu posebni primeri, ki jih je na cestah vedno več. Samo eden od skrajnih: tovornjak s spremstvom (zaradi povečanih mer) prehiteva tovornjak avtošole z delta v (razlika v hitrosti) 3 kilometre na uro. Južna ljubljanska obvoznica, okoli poldneva. Manever traja ‘le’ tri kilometre, ker voznik tovornjaka avtošole zavije z avtoceste.

Da se vrnem na začetek: razumem tovornjakarja, da mu je dolgčas, da se mu zdi trapasto voziti 2 na uro manj, da je izračunal, da bo s prehitevanjem pridobil tri minute do Stockholma in podobno. Razumem voznika osebnega avtomobila, da se zaveda pravice do prehitevanja in jo izrablja. Razumem celo voznika tovornjaka s spremstvom, da mu ni prijetno voziti za tovornjakom avtošole iz kakršnega koli razloga. Morda komaj zadržuje svoj mehur.

Vsak od nas ima nek svoj razlog in večina se morda giblje povsem znotraj predpisov in zakonov.

Na cesti pa gneča.

Ker zato, ker so delte v (razlike v hitrosti) prehitevanega in prehitevanca (pre)majhne, prehitevanje traja (pre)dolgo. Prehitevanec lahko to počne v skladu s pravili in s tem teoretično res nekaj pridobi, je pa zadaj kolona 20 avtomobilov, ki bi to tudi v skladu s pravili opravila znatno hitreje. To ni več izrabljanje, ampak zlorabljanje pravice.

Glavni problem pa je v pogostosti pojava: ne gre namreč za en primer od Sežane do Lendave, ampak za pet  primerov od Ljubljane do Vrhnike.

***

In to je razlika med interesom posameznika in splošno etiko v prometu. Odstopiti lasten interes (denimo prihranek dveh minut od Sežane do Lendave) pred splošnim (prihranek 10 minut dvajsetim drugim udeležencem) v Sloveniji pač ne gre skozi.

Sem Slovenec, imam pravico prehitevati, ne glede na to, da zagrenim življenje dvajsetim drugim.

Vinko Kernc

Fizika prometa je stara natanko toliko kot promet. (Vir: AMZS, O prometnih predpisih)

Foto: VK