Avtomobilski teden 23, 2017

Dogajanje na slovenskem avtomobilskem trgu ni kaj posebej presenetljivo, le Renault Clio je opazno izgubil.

Slovenija in tako rekoč vse evropske države plujejo na valu gospodarske rasti – pri enih so plusi večji, pri drugih nekaj manjši, minusov tako rekoč ni. Ker je tako, gredo dobro v promet tudi avtomobili – osebni, pa tudi gospodarska vozila, kar je eden izmed pokazateljev ugodnejše gospodarske klime. In tako se zdi, da so slovite enodnevne registracije oziroma izvoz mimo uradnih poti bolj ali manj zgodovina, ki nikogar več pretirano ne zanima ali morda jezi. Tudi prav.

Majska statistika o poslu z avtomobili potrjujejo zgoraj zapisano. V petem letošnjem mesecu je bila prodaja večja za več kot solidnih 7,2 odstotka, na letni ravni pa je poskočila celo za 10,4 odstotka. Podatki oziroma statistika Jato Dynamics ne kaže kakšnih izjemnih odstopanj ali trendov – razen že omenjene ugodnejše prodaje. Maja je bil slovenski avtomobilski vrh enak oziroma takšen, kot že mesece ali celo leta nazaj. Spredaj Volkswagen (VW), za njim Renault, potem pa skoraj galopirajoča Škoda, za njo nemško-francoski Opel, sledi vse bolj evropsko in slovensko uspešna romunsko-francoska Dacia. Dno majske in siceršnje lestvice je že nekaj časa tako rekoč rezervirano za Chevrolet (ki se je že zdavnaj poslovil in sedaj prodaja le še tisto, kar je ostalo v kakšnem skladišču), italijansko oziroma Fiatovo Lancio, ki dokazuje, kako hitro ostanejo zgolj lepi spomini, SsangYong, ki nikakor ne more splezati na kakšno bolj zeleno tržno vejo, pa tudi francoski DS, ki mu je šlo lani precej bolje kot letos. A nečesa le ni mogoče prezreti – Renault Clio, že leta in desetletja slovenski avtomobilski olimpionik, je maja strmo padel.

Številke kažejo, da je Clio tudi maja ostal na Olimpu kot najbolje prodajani avtomobil, a je njegov letošnji oziroma  majski rezultat za skoraj polovico slabši kot maja lani. Lani je mali Renault zapeljal v 794 slovenskih garaž, letos pa le v 424! To je namreč najgloblji padec med dvajsetimi najbolje prodajanimi avtomobili na slovenskem trgu. Če to za Renault ni spodbuden ‘dosežek’, gre veliko bolje Capturju, športnemu terencu, ki je prav maja zabeležil izjemno rast. Ampak ta hip je verjetno še  prezgodaj za resno analizo oziroma preplah. Če pa majska prodaja Cliu nakazuje trend, potem bi že smeli zvoniti alarmni zvonci.

***

Koncern VW predvideva do leta 2025 bistveno povečanje produktivnosti, pa tudi bistveno zmanjšanje števila zaposlenih.

Nemški koncern Volkswagen in seveda tudi matična tovarna pospešeno sanirata škodo, ki jo je povzročil ‘Diesel-Gate’. Toda snežna kepa stroškov, ki gredo v silne milijarde, se še ni ustavila in se vali naprej. Če je bilo sedaj v ospredju predvsem izplačilo odškodnin zgolj kupcem spornih avtomobilov v ZDA in tamkajšnje poravnavanje kazni, postaja vse bolj jasno, da bo udarilo tudi po zaposlenih.

VW je namreč pred časom predstavil načrt Transform 2025+. Gre za skoraj orjaški in seveda zelo napet načrt, ki naj bi do leta 2025 zagotovil kar 25-odstotno povečanje produktivnosti v koncernu. V Wolfsburgu so se namreč lotili tistega, kar smo nekoč pri nas poznali pod pojmom ‘iskanje notranjih rezerv‘. V enostavnem oziroma razumljivem jeziku to pomeni, da se bodo roki in različne norme še bolj zaostrile, plače pa verjetno zmanjšale ali vsaj rasle bistveno počasneje kot pred škandalom. Ve se tudi, na čigavih ramenih bo največje breme. To potrjuje tudi drugi del Transforma 2025+, ki med drugim predvideva zmanjšanje števila zaposlenih prav tako za 25 odstotkov. Očitno v Wolfsburgu pospešeno uresničujejo prav ta del načrta. Sporočajo namreč, da se je približno 9.300 zaposlenih odločilo za zgodnjo upokojitev ob primerni odškodnini. Gre predvsem za ljudi, rojenih v času med 1955 in 1960. In tisti, ki se kljub vsem ponudbam niso odločili za zgodnejši odhod, imajo čas do 1. julija. Sicer pa bo tudi ‘Diesel-Gate’ znova potrdil staro resnico – palica se najbolj zlomi na najmanj krivih.

***

Magna postaja slovenska (politična) stalnica. To je največji problem.

In seveda Magna Steyr. Postaja kar ‘naša draga’ Magna, nekakšna stalnica predvsem politične scene in, žal, zelo malo ali skoraj nič strokovne, torej tiste, ki bi morala kaj reči. Pa ne. Sicer pa je nekaj malega o svojih načrtih v Sloveniji te dni povedal podpredsednik Magne Europe Dieter Altahaus.

Njegove besede so za vse tiste, ki ‘navijajo’ za Magno, spodbudne in celo pomirjujoče. Althaus je med drugim dejal, da Slovenija ostaja prva izbira za novo tovarno. »Dokler računamo, da bo proizvodnja v novi lakirnici stekla konec prihodnjega leta, bomo vztrajali,« je povedal. Razume zavlačevanje, kar sicer povečuje tveganje korporacije, toda to je sprejemljivo, je še dejal. Očitno se mu zdi zelo pomembno glasovanje v državnem zboru, kjer je njihove načrte podprla velika večina poslancev. Omenil je tudi, da je tovarna v Gradcu tako rekoč sredi mesta, pa doslej glede tega ni bilo nikakršnih težav. Toda Althaus je pozabil na bistveno: prvič na to, da je bilo glasovanje v državnem zboru že zdavnaj oziroma ko vse skupaj še ni bilo tako vroče in prenapihnjeno, in drugič tudi to, da Slovenija ni Avstrija. Očitno še dolgo ne bo, pa je v mislih predvsem tisti boljši del naše severne sosede.

Zdi se nekako tako, kot da s(m)o v povezavi z načrti Magne na slovenskem Štajerskem vsi selektorji. Vsi vse vedo, vsi so zaskrbljeni za okolje, splošno prepričanje je, da je avtomobilska lakirnica nekakšen vrhniški Kemis. In v tem ‘prepričevanju’, ki se deli predvsem po političnem prepričanju oziroma strankarski pripadnosti – kot velja tudi za drugi tir – manjka tisto, kar ne bi smelo: beseda stroke. Kolikor vem, še nobena slovenska TV ni obiskala novomeškega Revoza. Tam že dolgo barvajo Renaulte, imajo ljudi, ki bi lahko marsikaj povedali – pa ni nujno, da zgolj dobro. Glas gospodarstva je zelo šibek, nekako sramežljiv in neodločen. Pogrešam tudi kakšno besedo mariborske občine. Če se prav spomnim,  od tam prihajajo glasovi o zapostavljenosti štajerskega in predvsem mariborskega gospodarstva na račun ljubljanskega ali osrednjeslovenskega. Pogrešam tudi glas tistih, ki si od prihoda Magne obetajo delo, morda boljšo plačo, upanje v boljšo prihodnost. Vse te amorfne množice nihče nič ne vpraša. Sicer pa – zakaj bi jih? Če so se doslej nekako znašli, naj še naprej jedo travo. Vse do bridkega konca je menda okusna.

Janez Kovačič