Preden začnete sploh razmišljati o nakupu elektromobila!

Elektromobili so tudi za mene z uporabniškega stališča čisto nov svet. Super. Bom lahko enkrat stopil v čevlje običajnega kupca avtomobila.

Prevzamem torej elektromobil in ob trgovini, pet minut peš od doma, najdem polnilnico. Ko je dometa le še za 20 kilometrov, grem ob 10. uri dopoldne poskusit napolnit zadevo. Kot uporabnik mnogih tehničnih naprav naivno domnevam, da gre za ‘plug&play’, vtaknem, nič.

Poskusim m-krat, najprej sem in potem tja, pa obratno, pa s kontaktom, pa brez in kombinacije. Nič. Stopim v trgovino, vprašam. Gospodična mi da ‘polnilno’ kartico, a pravi, da se nič ne razume, da naj pogledam na polnilno postajo, da tam zagotovo vse piše. No, piše nič. Poskušam znova vse od prej plus s kartico maham gor in dol. Nič. Odložim za pol dneva.

Znova pridem tja, spet poiščem poslovodjo in upam, da ne bo ona ista, ki nič ne ve. Super, fant je, bo že vedel. No, ve nič, zna pa obrniti kako telefonsko številko. Čakam, čakam, evo, zdaj vemo: polnilnica ne deluje, usposobili jo bodo čez 4 dni. Ura je 8 zvečer.

Vmes sem se kot priden novopečeni lastnik e-mobila podučil, prebral sem vsa navodila in našel tudi kartico Elektra Ljubljane za polnjenje na njihovih polnilnih mestih. Ura je znova dopoldanska in na vseh postajah v središču našega ljubega glavnega mesta, ki jih poznam, so že prisesani avtomobili. Potem v neki zakotni ulici ob steni zgradbe Elektra Ljubljane najdem prosto parkirno mesto ob prosti polnilnici. Parkiram in začnem. Uau, krasno, kaže, da polnilnica deluje. Prislonim kartico, izpiše ‘Vklopite kabel’. Vklopim kabel. Preberem, da moram poslati sms na določeno številko z določeno vsebino. Pošljem. Takoj dobim nazaj sms, kjer piše: »Zavrnjeno, uporabnik ni registriran.« Pa vem, da so kolegi z druge redakcije prav ta avtomobil že polnili pred menoj.

Prevoham cel polnilni stebriček, če je kje kakšna telefonska številka. Nič. Samo nek spletni naslov. OK, dobro, da imam telefon, ki je pametnejši od mene. Kliknem ta www, iščem kontaktno številko, najdem. Kličem tja, notranja centrala, jasno, druge cifre ni, deklica me ljubeznivo preveže k nekemu človeku, ki je menda za to odgovoren. Čakam, čakam, čakam, … Dokler me telefonski sistem ne izvrže iz povezave. Tisti hip sem si zaželel njegovega delovnega mesta.

Okej, korak številka dva. Stopim v zgradbo Elektra Ljubljane in vprašam receptorja, če lahko pomaga. Pravi: »Mi nimamo nič s tem. So že spraševali, pa mi nimamo s tem nič.« Kaže, da je receptor prelepa beseda, očitno je zgolj vratar. Tudi na nikogar me ni znal napotiti. Da ‘nimajo nič s tem’! Jebela, na polnilnem stebru jasno piše Elektro Ljubljana, na polnilni kartici tudi jasno piše Elektro Ljubljana, polnilnica stoji dva metra od zidu Elektra Ljubljana, hudiča, oni pa nimajo nič s tem. Vse skupaj mi je bilo že malo sumljivo, ko sem se pol ure prej mimo Elektra Ljubljana peljal z električnim Kangoojem, iz njihovega dvorišča pa je pripeljal možakar z dizelskim Kangoojem – z nalepkami ‘Elektro Ljubljana’. Najbrž že vedo, zakaj vozijo dizelskega.

Ura je že lepo popoldanska, dometa imam samo še za 15 kilometrov, grem domov in upam, da z neba pade kakšna rešitev. Če ne – avtovleka in nazaj v salon.

Pri tem sem nekaj zamolčal. Že pred leti sem imel doma nek elektromobil. Dobil sem skoraj polnega, a sem ga hotel za vsak primer napolniti do konca, ker sem moral naslednji dan na Brnik. Povežem avto s priloženim kablom, priloženi kabel z mojim podaljškom, podaljšek pa z vtičnico v mojem stanovanju, k sreči živim v pritličju in avtomobil lahko praktično prislonim na steno. Zunaj je bil že mraz, pozna jesen, kabel je moral, seveda, skozi priprto okno. Celo noč nas je po malem zeblo. No, zjutraj grem zmagoslavno ven in ugotovim, da s polnjenjem ni bilo nič. Eni strokovnjaki pravijo, da je krivda v mojem podaljševalnem kablu, drugi v tem, da je moja varovalka 8-amperska, zahtevan polnilni tok je pa 10 amperov. Kakorkoli, napolnil se ni. A ker je dometa za 90 kilometrov, grem proti Brniku. V Šiški me že lepo zebe in priklopim gretje – domet se s 85 takoj zmanjša na 45 kilometrov. Jasno, časa ni, izklopim in v pingvinskem okolju odpeljem na Brnik. Prišel sem tudi nazaj do doma in vrnil avto. Ne maram.

Da mi ven piha na vse luknje, je najbrž jasno, naredil sem vse, kar sem lahko, tudi klical stanovskega prijatelja, ki je s tem že imel več opravka, pa nisem prišel nikamor. Sem pa, kot pravi drugi prijatelj, vseeno hladen kot špricer in naredim analizo, da bom lahko dal primer v mapo ‘rešeno’.

Proizvajalec ni tu nič kriv. Zakaj je prišlo do tega je druga zgodba, ampak on ponuja, kar trg hoče. In s tehničnega stališča je avtomobil korekten, boljši bi bil, ko gre za elektrifikacijo njegovega pogona, težko.

Elektro Ljubljana tudi najbrž ni nič kriv, z začetkom elektro evforije se je povezal z nekom, ki ima s tem izkušnje, da so skupaj (eden denar, drugi znanje, tretji gradbena dela in tako naprej) postavili polnilnice. Kriv je le v toliko, da ne nudi pomoči, ker nove stvari pač prinesejo nove težave in ko so te povezane z njihovo infrastrukturo, bi pač moral nekdo tam sedeti in dvigovati telefon.

Država tudi ni kriva. Po vzoru nekaterih drugih držav je razpisala subvencije za elektromobile. Morda nepošteno, a tu pač so. Kdor se pritožuje, da so premajhne … Kar se mene tiče, so previsoke. Čemu sploh subvencije? Za čistejše okolje? Ali obstajajo subvencije za nakup bicikla, čevljev, mesečne karte za avtobus in vlak, rolerjev …? Kdor se vozi z biciklom, ravno toliko prispeva k čistejšemu okolji kot tisti, ki kupi elektromobil. In zakaj ima drugi 4.000 evrov, prvi pa nič?

Da zdaj iz malega osebnega problema ne naredimo državnega: krivdo prevzemam nase. Sem pač nepoučen in trapast običajen uporabnik avtomobila in je avtomobilska elektrifikacija preko mojih mentalnih zmožnosti. Ad acta.

Če se vam zdi, da ste meni podobni, še enkrat razmislite, preden začnete razmišljati o nakupu avtomobila. Imam nekaj prijateljev in znancev, ki sem jim povedal pomisleke, a so vztrajal. Zdaj jim je žal, jaz pa ne morem, da jim ne bi rekel: »Pa sem ti rekel!«.

Kar se mene tiče, sem prepričan, da čas za električno gnane avtomobile še ni zrel. Dve ključni slabosti: baterija, infrastruktura (polnilnice).

Vinko Kernc

P.S. Zadnje poročilo po 6 urah od zadnjega dogodka. Tretja polnilnica, druga kartica. Že tretjič razvijem po tleh, polnih pljunkov, pasjega scanja in še česa, polnilni kabel, prislonim kartico na ustrezno mesto polnilnice, izpiše se ‘Vstavite kabel’, vstavim, vklopim drugi konec v nos avtomobila, pogledam v polnilnico, nekaj utripa, pip, avtomobil pomežikne z utripalkami, izpiše se ‘Polnjenje se je pričelo’, tadaaa, kot da se s tem ukvarjam zadnjih 20 let, z dvignjeno glavo in dežnikom nad glavo strumno odkorakam mimo firbcev domov, kak kilometer daleč. Upam, da so predvideli tudi dež v primeru polnjenja, zasledil nisem nikjer, a saj veste, voda in elektrika … Če zasledite še kakšen zapis na Avtofilu, je bilo vse v redu.