Motociklisti na cesti!

Po ‘bitki’ motocikla in avtomobila: konec je vselej takšen.

Vsakega prvega septembra potekajo glasne kampanije o otrocih na cesti – kot da jih (otrok) prej ne bi bilo. Nihče pa ne opozori (ali vsaj zelo redki in premalo naglas) na prve pomladne motocikliste. Ta vikend se je zdelo, kot da so vsi hkrati prilezli iz garaž.

Po eni strani se zdi tako tudi edino smiselno, saj bi šlo zgolj za odkrivanje tople vode, a po drugi strani vemo, da smo ljudje hudo pozabljivi, zato bi si takšna opozorila zaslužila veliko pozornost. Saj ni treba dramatizirati – le dovolj naglas spomniti in opozoriti.

Tudi tule ste že lahko prebrali splošna dejstva o sožitju avtomobilov in motociklov na cesti. Danes pa še nekaj dodatnih dejstev in opozoril.

Prvič, motociklisti so za avtomobiliste na cesti neugodni. Na ravnem delu se jim, če so bili še hip pred tem tik pred vami, samo malo zatrese desna roka, pa so že 200 metrov pred vami. Potem pride ovinek. Večina postane tam neugodno počasna.

Drugič, motociklisti so za avtomobiliste na cesti neugodni. Veliko se jih vozi v skupinah po dva, trije, pet, deset, varnostna razdalja med njimi pa je praviloma premajhna. Morda ne za njih, za njihovo znanje, izkušnje, (tehnično) stanje motocikla in njegovih zmogljivosti. Zagotovo pa premajhna za prehitevanje te skupine.

In tretjič – kar se nanaša na prvič in na drugič: motociklisti se praviloma ne puščajo prehiteti. Kar je absolutno nevarno. Zakon sicer pravi, da se moraš hitrejšemu umakniti, a večina motociklistov ne razume preproste logike, da je tisti, ki nekoga dohiti, pač hitrejši. Hočem reči: če avtomobilist dohiti motociklista, je hitrejši od njega in naj ga oni za hudiča pusti mimo. Na koncu bo, če pride do trčenja, čisto vseeno, ali bo kaznovan motociklist ali avtomobilist, vemo, kdo po potegnil kratko s poškodbami.

Motocikla pogosto ni težko pustiti nekje, kjer ne moti. Avtomobil pa vedno.

Potem se tu pojavlja še en vzorec, ki izhaja iz arogance (nekaterih) motociklistov: parkiranje. Veliko jih namreč svojega konja parkira tako, da zasede prostor dvakrat daljšemu in štirikrat širšemu avtomobilu. Zakaj že?

Daleč od tega, da bi se imel za strokovnjaka, imam pa – za povprečnega občana – ogromno izkušenj z vožnjo motocikla in iz tega lahko potegnem eno samo misel: v konfrontaciji motociklista in avtomobilista je že vnaprej znano, kdo jo bo odnesel slabše, če se karkoli neprijetnega zgodi. Zato sem, ko držim krmilo, močno previden in hudo pohleven, da ne zaidem v kakršno koli ‘bitko’ z avtomobilom. In res ne razumem, katere adute držijo v rokavu motociklisti, ki se med vožnjo na cesti vedejo arogantno.

Tu namreč praviloma ne pride zgolj do zvite pločevine. Tu gre motociklist praviloma v bolnišnico. Če je imel srečo.

Vinko Kernc