Motocikl(ist)i Motocikl(ist)i
Vreme je menda že tisočletja najbolj hvaležna tema pogovora: ko ne veš, kaj bi rekel, pokomentiraš vreme. Recimo: »Tristo kosmatih, a ste opazili tale... Motocikl(ist)i

VK_CBVreme je menda že tisočletja najbolj hvaležna tema pogovora: ko ne veš, kaj bi rekel, pokomentiraš vreme. Recimo: »Tristo kosmatih, a ste opazili tale prehod iz čiste zime v pozno pomlad?«

Ampak tokrat zares. Doma ste to opazili, ker ste preskočili eno garderobo za prehodno obdobje, na cesti pa tako, da so se nenadoma pojavili motociklisti.

Kdor nima kakih večjih izkušenj z motocikli, si ne more niti v sanjah predstavljati. Kako to gre. Da bi se izognili zapletanjem s fizikalnimi veličinami in s ciframi z decimalkami, se poslužimo zelo poenostavljenega opisa. Recimo takole. Stari Fiat 126 (Bolha, saj se spomnite), pospešuje ali je prožen recimo 1. Pagani Huayra je prožen oziroma pospešuje recimo 100. Večina današnjih avtomobilov je vmes, sploh pa tisti, ki jih srečujete na slovenskih cestah – te bi lahko umestili med recimo 10 in 50. Malo jih je 10, malo jih je 50, večina jih je nagnetena okoli 30.

Evo zdaj pa motocikli. Čim je malo bolj resen, da ni nek moped, je že na 20. Tisto, kar vidite na cestah izven naselij, je pa skoraj praviloma nad 40 in verjetno bolj pogosto okoli 70. Tudi 100 in več srečate na naših cestah in to dosti bolj pogosto, kot bi si morda mislili. A si sedaj predstavljate ta razmerja? Povedano praktično bolj razumljivo: motocikel porabi za prehitevanje avtomobila pri 60 kilometrih na uro sekundo in pol, povprečen avtomobil s povprečnim voznikom pa 10 sekund.

1VK_8256S sedeža na motociklu je to tako: vsi avtomobili so jim počasni. Tam samo malo zasučeš desno ročico, pa se prestaviš izza avtomobila pred njega tako, da avtomobilist tega sploh ne zazna v normalnih razsežnostih – v bistvu je to marsikomu kot »Beam me up, Scotty«. Saj veste, »Prežarči me gor, Scotty«. Star Trek. Teleportacija. OK.

To so bili torej pospeški. In prožnost. Tisto, kar se zgodi, ko avtomobilist ali motociklist dodata plin. Zdaj pa trenutek zaviranja. Prva ogromna razlika izvira že iz dejstva, da je moto populacija v povprečju mlajša in bolj dinamična od avto populacije. Zato so temu ustrezno krajši tudi njihovi časi odziva. Potem ergonomija. Avtomobilist ima desno nogo na stopalki plina in če hoče zavreti, mora nogo dvigniti s te stopalke in jo premestiti na zavorno stopalko. Nanjo mora za močno zaviranje pritisniti z vso silo, medtem ko je pri motociklih ta sila neprimerno manjša. Poleg tega je ena noga motociklista nenehno na stopalki zavore, dva prsta ene roke pa (pri bolj pametnih) ves čas na ročici zavore. In na koncu še učinkovitost zavor. Pri večini motociklov so primerljive z zelo dobrimi športnimi zavorami avtomobilov ali celo z dobrimi dirkaškimi zavorami. Govorimo o poti zaustavljanja.

Ne, to ni noben slavospev motociklom, so le ugotovitve stanja. Tako je. Zdaj si predstavljajte še nekaj: kako širok je motociklist! Cel kup raznih praktičnih prikazov o tem je že zaokrožilo po e pošti. In seštejte: nekaj, kar pospešuje, se premika in zavira kot najzmogljivejši dirkalniki, široko (oziroma ozko) za desetino avtomobila, vodeno pa z v povprečju bolj agilno osebo kot je povprečen avtomobilist, se giblje v istem prometu kot vsi avtomobilisti, ki danes bolj ali manj tekmujejo sami s sabo in s sodelavci v službi, kdo porabi manj goriva.

To sta dva svetova.

In potem se spomladi ta drugi svet pojavi na cestah, prvi svet, še ves prestrašen od snega, je pa prepričan, da vsi vozijo na 70 odstotkih hitrostnih omejitev.

Hočem samo reči: kot avtomobilist bodite bolj pozorni na okolico. Ko poškoduješ ali celo …, saj veste, nekega motociklista, vam to, da (morda) res niste bili krivi, v življenju ne bo pomagalo čisto nič.

Iz istega razloga bodite hvaležni tistim motociklistom, ki zunaj naselja vozijo s prižganim dolgim žarometom. Itak pride in gre, še preden se dobro zaveste, ga pa vsaj prej opazite.

Vinko Kernc