Kidate? Kidate?
Zima brez snega – negodujemo. Zapade sneg – spet problemi. Tudi na parkiriščih. *** Na vasi je lažje, vedno je kje kdo s traktorjem,... Kidate?

Če že ne more več postati družabni dogodek, naj vsak ‘počisti pred svojim pragom’ in problem bo izginil.

Zima brez snega – negodujemo. Zapade sneg – spet problemi.

Tudi na parkiriščih.

***

Na vasi je lažje, vedno je kje kdo s traktorjem, ki vskoči pomagati sosedom, kjer državni plug ne pride. V mestu je najlažje lastnikom hiš, ki točno vedo, kje je njihovo, in če si ne skidajo, imajo pač sami težave. Najbrž so največji problem parkirišča v blokovskih naseljih.

Saj v teoriji je preprosto: uporabniki skupnih parkirišč naj bi te skidali snega. Logika je preprosta – ugodnost, ki se ji reče mesto za parkiranje, prinaša prijetne (torej mesto za parkiranje) in za marsikoga neprijetne (vzdrževanje) strani. K vzdrževanju sodi pometanje, odstranjevanje odpadlega listja in vejevja, čiščenje smeti in, jasno, tudi kidanje snega.

To je teorija.

Praksa je, kot opažam, drugačna. Danes so možje in fantje z lopatami na parkiriščih prej izjema kot pravilo.

Tudi tisti preprost zvonec na vratih lahko zvoni na različne načine. Neko soboto zjutraj je zvonil kot ponorel in slišati je bilo, da zvoni na vseh vratih našega bloka. Človek se kar ustraši. Kaj bi to bilo? Zvonil je predsednik hišnega sveta, oborožen z lopatami, ki smo jih že pred časom nakupili. »Kidanje, kidanje,« je srednje glasno vpil. Ne vem, ali so katera vrata ostala zaprta, vsekakor pa se nas je na zasneženem dvorišču nabralo kakih dvajset. Malo manj kot eden na stanovanje. Umikali smo avtomobile, kidali sneg, zadeva je postala družabni dogodek, gospe so prinesle kavo, vodo, zavitek, piškote, tudi žganje za ta velike. V dveh urah ni bilo ničesar več: ne piškotov, ne pijače, ne snega. Delo nam ni škodilo in v resnici smo se zabavali. Pa še očiščeno parkirišče smo imeli. In to se je potem tradicionalno dogajalo nekaj let, ko je zapadel sneg. To je bilo v tistih gnilih časih politične teme.

Danes – druga zgodba. Ta ima čisto druge korenine: kapitalizem je zbudil druge vrednote, vsak pozna svoje pravice, dolžnosti malokdo.

In se znajde vsak, kakor ve in zna.

Hišni sveti nimajo lopat, nekateri jih kupimo sami.

Nekateri avtomobili ob snegu izginejo in se pojavijo tisti hip, ko je nekdo skidal.

Nekateri skidajo eno mesto in nanj položijo gajbico.

Nekateri očistijo avtomobil tako, da sneg pade na že očiščene dele parkirišča, in se brez slabe vesti odpeljejo.

Nekateri čakajo pomlad.

Sam se tudi tu držim načela: skidam več, kot potrebujem zase. Najprej za pešce, potem za avtomobile. Vedno imam sam pred sabo in pred sostanovalci čisto vest.

Ljubljana je lepo mesto, med bloki je (lahko) tudi tik ob mestnem središču čista tišina in drsanje lopate ob asfalt odmeva med stenami zgradb. Stavim, da marsikoga to moti (in po svoje tudi razumem), zato imam kar slabo vest: tišina, ki jo razbija drsanje ene lopate.

Vsak, ki pride mimo, mora komentirati. Nekateri so prijazni, drugi zabavni, tretji pametujejo – a ne da bi sami prijeli za lopato.

Zvečer grem od doma in ko se vrnem, so vsa očiščena mesta polna. Povozim kup snega, ki sem ga nekaj ur prej naredil sam, da imajo zdaj drugi svoje avtomobile na asfaltu.

***

Menda vsak dogodek, ki se tiče večjega števila ljudi, prikaže in pokaže značaj naroda.

Če je tako in če lahko sem štejem tudi čiščenje snega s skupnih parkirišč, potem Slovenci šele lovimo civilizacijo.

Vinko Kernc