Avtomobilski teden 50, 2016

Državni svet naj bi skrbel tudi za raznolikost ali drugačnost pogledov, ki prevladujejo v državnem zboru. Je ali pa tudi ni vedno tako.

Dvodomnost slovenskega parlamenta naj bi med drugim zagotavljala večjo demokratičnost, saj je tisti drugi del – državni svet – namenjen preverjanju odločitev, ki so nastale v bližnjem državnem zboru. V tem svetu, za katerega številni menijo, da je nekakšno odlagališče odpisanih, so znana imena iz gospodarstva, kulture, tudi politike, civilne sfere ipd.

Skratka, gre predvsem za to, da je možen drugačen pogled od tistega, ki je prevladal v državnem zboru, udu, ki je pogosto preveč pod vplivom politike – strankarske ali kakšne drugačne. In ker je tako, je tam slišati marsikaj, kar je voda na mlin onim, ki so prepričani, da je treba državni svet poslati v zgodovino. Torej: pred časom je profesor, ki predava na ljubljanski Filozofski fakulteti in se poklicno že dolgo ukvarja s slovenskim jezikom, razmišljal, da je nerodno, ker se na slovenskih registrskih tablicah še vedno pojavljajo oznake oziroma zaporedje črk B in G. In večina nas še ve, da je bila nekoč prestolnica nekdanje države Beograd in BG registrska oznaka za to mesto (kot je še sedaj na srbskih registrskih tablicah)! K temu res ni kaj dodati, vsako razmišljanje o smislu takšnega početja je verjetno nesmiselno. Me pa vse skupaj vendarle malce skrbi: na mojem avtu sta registrski tablici, kjer sta ob številkah tudi črki Z in G – točno v takšnem zaporedju.

***

Popravek zakona o policijskih pooblastilih je in bo vedno vroča tema, tudi v teh krajih.

Gotovo ni ali ne more biti naključje, da je v hiši na ljubljanski Šubičevi v razpravi predlog o spremembi oziroma razširitvi policijskih pooblastil. Čas, ki seveda ni le trenutek, je pač takšen, da postaja policija še pomembnejši del družbe države, pa če nam je prav ali ne. Pomislekov je seveda obilo in povsem verjetno je, da bo sedanji predlog na svoji zakonodajni poti do končne oblike oziroma vsebine doživel vsaj kakšno spremembo.

Ali ima policija dovolj ali preveč pooblastil, je vprašanje, ki ne razdvaja zgolj stroke, pač pa tudi laično javnost. Pogosto je pač tako, da policija na očitke, da ni nič naredila (pravočasno), odgovarja, da ni bilo v njeni pristojnosti, da nima pooblastil in podobno. Povsem verjetno je, da je v tem veliko resnice, po drugi strani pa je pogost občutek, da so to prazni izgovori.

Policijsko delo je, če malce poenostavim, precej podobno novinarskemu: če v tem ni nekaj več, če je v ospredju zgolj denar (ne morejo me tako slabo plačati, kot jaz lahko slabo delam), če nisi radoveden, če je to torej zgolj služba, potem je pooblastil vedno premalo. Naj ilustriram: na ljubljanski Kotnikovi ulici, eni precej ozki in zelo obljudeni cesti sredi centra (šole, vrtci, dijaški in samski domovi, stanovalci, garaže ipd.), je že zjutraj, ko je bila gneča na vrhuncu, stal veliki terenec. Ampak parkiran je bil tako, da je bil na pol na cesti. Prav zaradi tega avtomobila je bile gneča še večja, nervoza prav tako. No, si misliš, človeku se je mudilo oddati otroke v bližnjo šolo, se bo že umaknil.

Slabih osem ur kasneje, se pravi v času, ko je znova ‘rush hour’, je avto še vedno tam. Na nasprotni strani, pet metrov naprej, stoji policijski avtomobil, v njem štirje ali morda trije policisti v uniformah. Nič se ne zmenijo za dogajanje pred njihovim nosom, ne moti jih, da vozniki trobijo in se jezijo, še manj to, da bi ne mogli iz avta – če bi hoteli, ker je vse tako na tesno. Seveda ‘dogodek’ ni nekaj, kar bi lahko mirne duše posplošil in trdil, da je vedno tako, da je opisana ignoranca način dela slovenske policije; verjetno je imela trojica pomembnejši opravek. Ampak če policije ne zanima, zakaj toliko nervoze in trobljenja sredi belega dneva, morda res nima dovolj pooblastil …

***

Norveška znova kaže, da je treba gledati daleč naprej; pogled nazaj naj bo prepuščen ljudem dobrih namenov.

Skandinavska Norveška je v marsikaterem pogledu država, ki bi jo kazalo posnemati. Ampak tako preprosto pač ni. Je pa povsem nesporno, da orje ledino oziroma kaže smer na marsikaterem področju, še posebej pri električnih oziroma pogonsko alternativnih vozilih. V tem je sicer nekaj malenkostne ironije, kajti Norveška je ob vsem drugem tudi naftna velesila in po logiki, ki bi jo morda razumeli in prevzeli v teh krajih, bi se vsi vozili zgolj na bencin ali dizelsko gorivo. Je pa tam zgoraj drugače in to ni posebna novost. Novo pa je, da naj bi norveška vlada sprejela zakon, ki bo dovoljeval testiranje samovoznih avtomobilov na običajnih cestah. Odločitev se zdi ta hip zelo pogumna, kajti tehnologija teh avtomobilov še ni na takšni ravni, da bi bilo mogoče varno testiranje opraviti na cesti. Tesla, nedvomno prvak na področju električnih in deloma tudi samovoznih avtomobilov, je izjemno uspešen prav na norveškem trgu in prav zaradi tega si od napovedanega zakona obeta veliko koristi. Toda veliko si obetajo tudi norveška podjetja, ki računajo, da bodo lahko uspešno sodelovala pri nadaljnjem razvoju samovoznih (avtonomnih) vozil. Če bo vse tako, kot računajo, naj bi bilo testiranje tovrstnih avtomobilov na norveških cestah možno že prihodnjo pomlad. Nesporno se zdi, da je ta visoko razvita skandinavska država znova naredila pomemben korak naprej oziroma da se veliko bolj kot drugi zaveda potenciala samovoznih avtomobilov. In se moraš vprašati: zakaj se Sloveniji nikoli ne posreči korak, ki bi kjerkoli in vsaj od daleč pokazal, da zmoremo gledati tudi naprej in ne le nazaj?!

Janez Kovačič