Avtomobilski teden 36, 2017

Posel z Ducatijem naj bi bil ta čas zamrznjen, a če bo ponudba zanj dovolj ugodna, bo italijanska motociklistična hiša dobila novega lastnika.

V vročici priprav na letošnji največji evropski in nedvomno tudi globalni frankfurtski avtomobilski salon, ki bo v mestu ob Maini odprl vrata prihodnji teden, je precej razumljiva in tudi pričakovana abstinenca pomembnejših avtomobilskih novic. Če bi ne bilo Nemčije, tega avtomobilskega eldorada, bi bilo še bolj mirno. Ampak nekaj malega se vendarle dogaja.

Že pred začetkom poletja so se pojavile novice, ki so bile bolj ugibanja o tem, da naj bi bil koncern Volkswagen, ki se kljub vsemu šibi pod težo dizelske afere, pripravljen prodati italijanski Ducati. Slovita tovarna motociklov, ki ji gre v letošnjem prvenstvu Moto GP kar presenetljivo dobro, je pod tehnološkim pokroviteljstvom Audija oziroma Lamborghinija, a je očitno, da ne prinaša tistega, kar so pričakovali. Leta 2012 so zanj odšteli skoraj 800 milijonov evrov in videti je bilo, da se tako tudi v tem pogledu uresničuje strateški načrt nekdanjega prvega človeka koncerna dr. Ferdinanda Piëcha, ki je želel ustvariti tehnološko-poslovni imperij brez konkurence. Od tedaj se je zgodilo marsikaj, Piëch je v pokoju, pri VW pa očitno niso prepričani, da je Ducati tisto, kar morajo imeti.

Prav zaradi tega ne preseneča novica, da naj bi bil indijski Eicher Motors najresnejši kupec italijanske motociklistične hiše. Zanjo naj bi ponujal od 1,8 od dve milijardi dolarjev, posel oziroma ponudba pa naj bi bila dokončno »finalizirana« do konca tega meseca. Julija so tudi poročali, da naj bi se za Ducati zanimali kar številni interesenti, med njimi družina Benetton, pa ameriški Harley-Davidson, indijski Bajaj Auto, vendar naj njihova ponudba ne bi presegla okoli 1,8 milijarde dolarjev.

Reuters medtem piše, da so pri VW prodajo Ducatija za nekaj časa zamrznili, saj naj bi ji nasprotovali nemški in tudi Volkswagnovi sindikati, pa tudi nadzorni svet koncerna menda ni najbolj naklonjen poslu. Glede na to, da v nadzornem svetu sedi tudi predstavnik sindikata oziroma zaposlenih, je povsem verjetno, da bo posel še nekaj časa na ledu. A vse skupaj malce spominja na prodajo nogometašev – ko je ponudba dovolj ugodna, se imena brez zadrege preselijo iz enega naslova na drugega, tudi na drugo celino.

***

Nemški politik je mnenja, da prihodnji prvi mož VW ne bi smel prihajati iz koncerna, saj bi tako hitreje in učinkoviteje odpravil posledice velikega dizelskega škandala.

Čeprav se zdi, da Volkswagen (VW) kljub vsemu, kar se mu je zgodilo in se verjetno še bo, dokaj uspešno premaguje vse posledice škandala Diesel-Gate, ga tik pred nemškimi parlamentarnimi volitvami nekako ne pustijo ob strani. Jasno, VW je preveč pomemben za nemško gospodarstvo, morda še bolj za politiko.

Te dni je precej pozornosti zbudila izjava Bernda Althusmanna, človeka, ki naj bi postal prihodnji predsednik Spodnje Saške, zvezne dežele, ki je 11,8-odstotna lastnica VW, hkrati pa ima v svojih rokah 20 odstotkov t.i. glasovalnih pravic. No, dokaj mladi politik je mnenja, da bi moralo po letu 2020, ko se izteče mandat sedanjemu predsedniku uprave koncerna VW Matthiasa Müllerju, žezlo v roke človeka, ki ne bo prihajal iz nemškega avtomobilskega velikana. S tem zgolj ponavlja željo predvsem tujih investitorjev, ki menijo, da bi moralo biti znotraj VW več zunanjih ekspertov. Tako bi, so prepričani, laže in predvsem hitreje odpravili vse posledice velikega škandala.

Sicer pa ni nujno, da bo Matthias Muller svoj mandat oddelal do konca. Nesporno je, da se v tej veliki godlji vsake toliko časa pojavijo nove podrobnosti, ki mečejo slabo luč tudi na sedanjega predsednika uprave VW. Dejstvo, da je bil prej predsednik uprave Porscheja, ki je prav tako v lasti VW, in da je postal prvi izvršni oziroma operativni človek koncerna dober teden po izbruhu afere, bi lahko zadostovalo za domnevo, da je ‘nekaj vedel’. Kakorkoli že, marsikaj bo znano po 15. oktobru, dnevu, ko bodo šli Nemci na volišča.

Janez Kovačič