Otroci na cesti: problem 365 dni v letu

Medtem ko večina medijev okoli 1. septembra dvigne prah, da je treba paziti na otroke na cesti, jaz še vedno trdim dvoje: da so otroci zunaj (in posledično lahko tudi nekje blizu ceste ali celo na njej) celo leto in da so še posebej razpuščeni ob koncu pouka.

Kaj se zgodi otrokom 1. septembra? Streznitev. Konec počitnic, konec zabave, pouk, čas za resnost. Tudi najmanjši, prvošolčki, čutijo neke vrste zrelost, ko zakorakajo v prvi šolski dan. Pa je čisto vseeno, ali je to vsiljeno od staršev ali pa se tako pač počutijo sami od sebe. Šolska torba, zvezki, knjige, pisala, čas za učenje, čas za resnost. Je vseeno, ali gredo k pouku radi ali ne, obisk hiše znanja jim predstavlja najresnejši del njihovega življenja tisti hip. In se temu primerno tudi vedejo. Vsaj večina – kar lahko potrdim tudi iz prve roke. Otrokom vidiš v očeh. Ne znajo igrati in še manj lagati.

Kaj pa se zgodi otrokom ob koncu šolskega leta? Sprostitev. Konec napetosti. Kamen od srca. Uf, konec jeeee, jupiiii. Copate mečejo do stropa v avli, liste iz zvezkov zložijo v papirnata letala, zunaj je toplo in sončno, igrišča vabijo. Otroci so! Lahko jih zvežeš, a če jih ne (in to se mi zdi kar nekako normalno, a ne), so pa tako prikupno razigrani, celo malce na nežen način podivjani. In stopijo iz poslopja, v katerega naslednja dobra dva meseca ne bodo več vstopili. Počitniceeeeee!! Otrokom vidiš že v očeh. Ne znajo igrati in še manj lagati.

No, kdaj, menite, so bolj nezbrani, bolj nepazljivi? Kdaj lahko pričakujete, da se bo kateri nehote in nezavedno pojavil med parkiranimi avtomobili na cesti?

Resnica je, kot vedno, nekje vmes. Otroci stopijo na cesto katerikoli dan v letu in vozniki moramo vsak dan v letu pričakovati, da se kateri od njih pojavi na cesti v napačnem trenutku in na napačnem mestu. Otroci niso pribiti na domač stol niti niso privezani na vrv v stanovanju. Statistike tudi povedo, da otrok nenadoma stopi stran od matere s pločnika na cesto. Ponekod otroci za svoje nujne poti (v šolo, denimo) niti nimajo na voljo pločnika. Ponekod so igrišča zelo blizu cest in ponekod je igrišče kar – cesta. Poleg tega deluje otroška pamet drugače kot pamet odraslega človeka, njihovi preklopi v razmišljanju so bistveno hitrejši, avtomatizem pazljivosti in varnosti v prometu pa jim je treba vcepiti, ker pač ni prirojen. To je stvar staršev in delno tudi šole.

Če vse to drži, potem se zdi kampanjsko spominjanje voznikov na otroke vsakega 1. septembra neka slaba šablona, ki premalo služi svojemu namenu. Bolj bi pomagalo, če bi radijske postaje vsake toliko, recimo vsako uro ali ob koncu bloka novic, omenile kratko »… pa pazite na otroke na cesti!«

Še največ pa bodo storili starši. Otroku ne kaže prikazovati prometa v obliki strašnega bavbava, ampak mu dovolj pogosto na kratko ponavljati, da obstajajo ceste in na njih avtomobili, ki so kot gibajoča stvar človeku lahko nevarni. Tudi življenjsko nevarni.

Vinko Kernc