Avtomobilski teden 9, 2023

Mehiški predsednik potrjuje napoved o gradnji Tesline tovarne v južni sosedi ZDA.

Tesla se (menda) širi v Mehiko

Ameriška Tesla se tako rekoč vse od svojega nastanka sooča s takšnimi ali drugačnimi težavami. Seznam je dolg, veliko je k temu pripomogel Elon Musk, največji delničar in hkrati izvršni direktor. Toda kljub temu se tovarna širi, počasi nastaja koncern, ki hoče imeti ves svet za svoje dvorišče. Sedaj vse kaže, da bo Tesla gradila tovarno tudi v Mehiki. Če se bo to res zgodilo, in vse kaže, da se bo, bo to prva Teslina tovarna južno od ZDA.

Tovarno naj bi postavili v Monterreyju, v okrožju oziroma zvezni državi Nuevo Leon na severu Mehike. To je potrdil tudi mehiški predsednik Andres Manuel Lopez Obrador (pravijo mu kar AMLO), ki je dejal, da se je pogovarjal z Elonom Muskom, ki je bil »spoštljiv in razumevajoč tudi glede vsega tistega, kar je povezano z vodo«. Bolj ali manj je znano, da je poraba vode pri izdelavi avtomobilov izjemno velika in to je bil tudi eden izmed zadržkov pri gradnji oziroma izdaji dovoljenje za gradnjo tovarne v Berlinu. Sredi lanskega poletja so morale oblasti v Nuevo Leonu omejiti porabo vode na sedem ur dnevno, saj je obstajala nevarnost, da se bo veliko umetno zajetje vode zaradi vročine in suše povsem izpraznilo. Prav zaradi tega naj bi pri Tesli obljubili, da bodo z vodo zelo skrbno ravnali, da jo bodo v celoti reciklirali. Vse druge podrobnosti pa bodo, kot je dejal mehiški predsednik, znane prav kmalu, saj naj bi se Tesla pripravljala na tako imenovani dan investitorjev.

Voda postaja očitno problem oziroma vprašanje, na katerega zahtevajo tudi oblasti oziroma države, ki bi morale biti še nedavno tega zelo hvaležne za vsako veliko investicijo, jasne odgovore in zaveze. Morda še ni pozabljeno norčevanje oziroma smeh Elona Muska avgusta 2021, ko so ga spraševali prav o vodi v povezavi z gradnjo tovarne v Nemčiji oziroma v bližini Berlina. Ta tovarna sicer še ne obratuje s polno zmogljivostjo, toda tudi zaradi dvomov o ustreznem ravnanju z vodo (in nasploh odnosom do okolja) se je gradnja podaljšala skoraj za leto dni. Ob tem je mehiški predsednik priznal, da Tesla ne more računati na države spodbude, ki jih od 1. januarja ZDA priznavajo oziroma ponujajo vsem tistim investitorjem (domačin in tudi tujim) v okviru znamenitega zakona o boju proti inflaciji. Toda bolj ali manj je očitno, da ponuja Mehika okolje, ki je kljub temu zanimivo. To potrjuje tudi nemški BMW, ki je prav te dni napovedal investicijo v višini ne tako skromnih 800 milijonov dolarjev v zvezni državi San Louis Potosi.

***

Fiat in znotraj te skupine predvsem Alfa Romeo in Lancia so verjetno najšibkejši člen koncerna Stellantis.

Fiat bo odpustil 2.000 zaposlenih

Ko je nastal koncern Stellantis – pred nedavnim je praznoval drugo obletnico –, je tedanji in tudi sedanji šef oziroma izvršni direktor Carlos Tavares (prav tisti, ki je bil nekoč pri Renaultu in od tam odšel zaradi tega, ker je bila menda senca Carlosa Ghosna predolga in pregloboka) dejal, da tovarn ne bodo zapirali in zaradi tega ne bo odpuščanja. Pogumna in kot kaže sedaj tudi zelo optimistična obljuba, pri čemer pa drži, da so se okoliščine zadnjih dveh ali treh letih obrnile tako rekoč na glavo.

Stellantis združuje cel kup zelo raznolikih avtomobilskih imen, ki pa sedaj postajajo vse bolj podobne oziroma izkoriščajo tisto, čemur pravijo sinergija. Osnovo koncerna predstavljata dve skupini, in sicer francoski PSA ter italijansko-ameriški FCA (Fiat Chrysler Automobiles). Že ob rojstvu je bilo jasno, da utegne biti najšibkejši in potemtakem tudi najbolj problematičen del oziroma člen italijanski Fiat z vsemi tovarnami pod njegovim okriljem. V mislih sta bili najprej Alfa Romeo in Lancia, pa tudi matični Fiat, ki se seveda lahko zgolj spominja povsem drugačnih časov. Že zdavnaj pokojni Sergio Marchionne, nekdaj na čelu FCA, je vedel in tudi povedal, da bodo potrebne velike spremembe, da bi bil Fiat znova to, kar je nekdaj bil. Zagrozil je celo z zapiranjem nekaterih tovarn, pripravljeni so bili zelo ambiciozni načrti revitalizacije predvsem Alfe Romea in Lancie, toda zgodilo se ni nič. Sedaj je očitno na vrsti sam Fiat, kajti odpustili naj bi okoli 2.000 zaposlenih. To je nekako štiri odstotke vseh zaposlenih v italijanski skupini (po približnih podatkih dela v tovarnah nekako 47 tisoč ljudi), pri čemer pa naj bi uporabili tudi pri nas že dolgo znane in uporabljene ‘metode’ – zgodnejše upokojevanje, pa razmeroma visoke odpravnine za tiste, ki bi odšli prostovoljno ipd. Kot poročajo, naj bi se s tem ‘mehkim’ zmanjševanjem števila zaposlenih strinjali tudi sindikati, kar je gotovo zelo pomembno.

Ob tem iz Stellantisa pojasnjujejo, da je to predvsem posledica znanih problemov oziroma okoliščin, o katerih se je veliko govorilo in pisalo predvsem lani, medtem ko se zdi letos težava manjša. Zanimivo in sploh nič presenetljivo pa je tudi to, da naj bi se vodstva posameznih tovarn o vsem tem pogovarjala z italijansko vlado. Lepo, ampak to še ne pomeni, da se vračajo časi, ko so se težave pod Apenini reševale v nekdaj ponarodelem slogu – kar je dobro za Fiat, je dobro za Italijo …

***

Leto 2035, ki na široko odpira možnosti predvsem električno gnanim avtomobilom, še naprej razburja.

Leto 2035 in pomisleki dvojca Nemčija-Italija

Pred nedavnim je evropski parlament bolj ali manj soglasno sprejel oziroma potrdil okoljsko agendo za vozila oziroma osebne avtomobile po letu 2035. Po tem datumu oziroma letu v EU ne bo več dovoljena prodaja novih avtomobilov/vozil z motorji z notranjim zgorevanjem (MNZ). Odločitev parlamenta morajo sedaj potrditi še parlamenti držav članic in tedaj smo zapisali, da večjih težav ni pričakovati. Ampak zdi se, da kljub vsemu le ne bo šlo gladko.

Iz Nemčije in tudi Italije sedaj prihajajo glasovi nasprotovanja. Upoštevaje dejstvo, da je avtomobilska industrija izjemnega pomena v obeh državah, sicer najpomembnejših članicah EU, pa tudi to, da se glasovi dvoma vse močnejši tudi na Madžarskem in Poljskem, se lahko kljub vsemu še zaplete. Vse skupaj ni novo, kajti vse od časov, ko je bil določen ‘usodni’ datum oziroma leto, je bilo slišati marsikaj. Povsem razumljivo, kajti EU je skupek zelo raznolikih interesov, pa tudi izhodišč, ki so posledica različne stopnje razvitosti posameznih držav. Svoje je dodala (in še dodaja) avtomobilska industrija, ki že velikokrat podvomila o smiselnosti takšnega ukrepa, na drugi strani pa je jasno, da je v Evropi in še posebej v EU izjemno močna okoljska zavest. Zakaj tokrat dvomi iz Nemčije in Italije?

Nemčija, ki je seveda največje evropsko gospodarstvo (in s tem tudi z najbolj razvejeno avtomobilsko industrijo), sedaj pričakuje in zahteva, da evropska komisija pripravi predlog za izvzetje tistih vozil, ki za pogon uporabljajo sintetična goriva. Italija nima – vsaj tako poroča Bloomberg – kakšnega konkretnega predloga, pač pa je njeno nasprotovanje vsemu tistemu, kar prinaša leto 2035, splošno. Nekako v tem slogu je vse skupaj komentiral tudi minister za promet Matteo Salvini, ki je prepričan, da načrt »nima smisla in ogroža na tisoče delovnih mest«. Prej omenjeni Madžarska in Poljska utegneta imeti enake težave kot velik del vzhodne in srednje Evrope, kajti bolj ali manj je jasno, da se bo vozni park po letu 2035 občutno postaral, s tem pa se bo poslabšala varnost in še kaj.

Te dni je luč dneva ugledal tudi okvirni podatek o lanskem izpustu CO₂, ki na splošno velja za najnevarnejši toplogredni plin. Izpust je bil večji kot leto prej, pa manjši zgolj v Evropi. In upoštevaje to dejstvo se utegne zgoditi, da bo imelo nasprotovanje nekaterih najmočnejših članic EU, pa čeprav gre za Nemčijo in Italijo, bistveno manjšo težo kot sicer.

Janez Kovačič