Avtomobilski teden 8, 2017

Zgodba na relaciji PSA-General Motors ta hip še ni končana. Toda eno so obljube, drugo pa realnost.

Čez dva tedna se bodo tudi za obiskovalce odprla vrata letošnjega ženevskega avtomobilskega salona na Palexpo. In do tedaj naj bi bila končana poganjanja med francosko avtomobilsko skupino PSA (Peugeot, Citroën) in ameriškim gigantom General Motorsom (GM), ta hip še lastnikom nemškega Opla in britanskega Vauxhalla.

Obe tovarni, ki sestavljata skupino GM Europe, naj bi pristali v francoskih rokah. Ta hip je videti, da se bo tudi res zgodilo. Je kaj podobnosti v pogovorih oziroma pogajanjih o nakupu Opla oziroma Vauxhalla in vsega tistega, kar se pri nas dogaja s Cimosom?

Carlos Tavares, prvi mož skupine PSA in še pred slabimi tremi leti drugi v skupini Renault, kjer mu Carlos Ghosn očitno ni dal dihati, je po telefonu govoril z Angelo Merkel. Pogovor naj bi bil ‘prisrčen’. Tavares se je pogovarjal tudi s predstavniki izjemno močnega nemškega sindikata delavcev v kovinarski industriji IG Metall in Oplovim delavskim svetom. Tako Merklovi kot tudi sindikatu ter predstavnikom delavcev je zagotovil, da bo PSA spoštoval vse dogovore in da delovna mesta niso v nevarnosti. Opel v Nemčiji zaposluje približno 38 tisoč ljudi, na oni strani Rokavskega preliva pa dela pri Vauxhallu nekako 4.500 delavcev. Tavares je še naprej prepričan, da bi združba PSA-GM Europe postala izjemno pomemben igralec na evropskem in tudi svetovnem avtomobilskem zemljevidu. To je tudi eden pomembnih razlogov, da se tako trudi s prepričevanjem.

Toda nekateri menijo, da so eno obljube pred nakupom oziroma prevzemom, drugo pa realnost po tistem, ko je ‘poroka’ končana in svatje odidejo. Po teh napovedih naj bi se število zaposlenih v GM Europe pod francoskim lastništvom zmanjšalo vsaj za 20 ali celo 30 odstotkov. Nesporno je tudi, da se modelska ponudba PSA in GM Europe precej prekriva, kar pomeni, da utegne biti kanibalizem sestavni del življenja v francosko-nemškem (britanskem) zakonu. Ampak s tem se srečujejo vse velike avtomobilske korporacije, ki pod svojim lastniškim dežnikom združujejo več avtomobilskih tovarn; tipičen primer tega je nemški Volkswagen.

Seveda ni mogoče prodaje slovenskega Cimosa italijanskemu finančnemu skladu in prodaje Opla ter Vauxhalla spraviti na enak imenovalec. Toda koprsko podjetje je glede na število zaposlenih – če upoštevamo zgolj to podrobnost –  prav tako oziroma veliko bolj pomembno za slovensko gospodarstvo in državo kot Opel za Nemčijo. In ker je tako, se je v zgodbo vključila tudi nemška kanclerka. Koliko se je v to zgodbo vključila vrhovna slovenska politika – ‘udeležbo’ gospodarskega ministra malce prezrem – ta hip še ni jasno. Morda je celo bolje, da se ni ali se ne bo. Ampak razlika je drugje: z Oplovimi delavci se oziroma njegovimi predstavniki se pogovarja Tavares, prav tako je odšel do sindikalnega IG Metalla. Brez prvih in drugih se očitno ne more zgoditi kaj bistvenega, predvsem v Nemčiji ne …

***

Oliver Schmidt ostaja v ameriškem zaporu, čeprav je pred dnevi povedal, da ni kriv.

Oliver Schmidt je človek, ki ga širša javnost pravzaprav ne more poznati, pa tudi nobenega razloga ni za to. Ga pa zanesljivo dobro poznajo v Wolfsburgu in vsaj en del ameriških pravosodnih organov. Ampak ko bo, če seveda bo, spoznan za krivega, utegne biti njegova ‘slava’ celo globalna.

Oliver Schmidt je mož, ki so mu 7. januarja letos na letališču v ameriškem Miamiju nadeli lisice in ga spravili za zapahe. Kmalu je bila znana tudi obtožba – kriv naj bi bil načrtnega zavajanja ameriških sodnih (in drugih) oblasti v sloviti aferi ‘Diesel-Gate’. Pred dnevi je znova stopil pred okrožnega sodnika v Detroitu – v tem je nekaj ironije, saj to obubožano in napol zapuščeno mesto velja za zibelko ameriške avtomobilske industrije – in povedal, da ni kriv. To je sicer šele prvo poglavje v tistem, kar se utegne zgoditi s tem človekom, sicer nekdanjim vodilnim uslužbencem VW Group of America (od leta 2012 do 2015) s sedežem v Auburn Hills, prav tam, kjer je doma veliki Volkswagnov tekmec General Motors. Nemcu namreč grozi kazen 169 let zapora! In težko je verjeti, da bo kazen – če bo seveda spoznan za krivega – kaj bistveno nižja.

Schmidt je eden izmed sedmerice dovolj pomembnih ljudi VW, ki jih ameriške oblasti obtožujejo oziroma sumijo sodelovanja v aferi ‘Diesel-Gate’. Peterica je Američanom nedosegljiva, saj ostajajo lepo doma v Nemčiji, eden je privolil v sodelovanje, sedmi, torej Schmidt, je za zapahi. Nemčija izjemno redko izroča svoje državljane tujim oblastem, zato se utegne zgoditi, da bo Schmidt plačal tudi za vse druge. Vsekakor pa je bolj ali manj jasno, da sedaj že skoraj slavni dr. Martin Winterkorn in morda še bolj slavni dr. Ferdinand Piëch, nedvomno glavna igralca v tem avtomobilskem škandalu vseh škandalov, ne bosta grela ameriških zaporniških celic, saj sta prevelika, da bi padla …

***

Carlos Ghosn je stopil korak nazaj, da bi naredil korak naprej.

Če je nekaj malega resnice v tistem, kar poje slovita Aretha Franklin – da za vsakim velikim moškim stoji močna ženska – potem je nekaj skromne resnice tudi v trditvi, da za vsako veliko avtomobilsko hišo stoji tudi velik direktor oziroma predsednik. Dieter Zetsche, Sergio Marchionne, Carlos Tavares so nedvomno velika in tudi uspešna imena avtomobilskega sveta (pri čemer je treba zadnji pridevnik vsaj pri nekaterih jemati s kakšnim zadržkom). V to skupino nedvomno spada tudi Carlos Ghosn. Te dni je ta 62-letni Francoz stopil korak nazaj – da bi naredil korak naprej.

Ghosn je odstopil kot direktor japonskega Nissana, pomembnega dela zveze Renault-Nissan. V njegove čevlje bo stopil leto dni starejši Hiroto Saikawa, dosedanji drugi človek Nissana. Toda Ghosn bo ostal predsednik te druge največje japonske avtomobilske hiše. Hkrati bo ostal tudi direktor in predsednik Renaulta, za povrh pa bo obdržal tudi položaj predsednika Mitsubishija. Ta manjša japonska avtomobilska tovarna je postala oktobra lani sestavni del zveze Renault-Nissan, kar pomeni, da se ta po obsegu proizvodnje avtomobilov uvršča za trojico Volkswagen, Toyota in General Motors.

Ob tem koraku so pri francosko-japonski avtomobilski zvezi zapisali, da bo Carlosu Ghosnu tako ostalo »več časa in energije za oblikovanje strategije in evolucije ter širitev zveze«. Glede energije in vsega naštetega verjetno res ne more biti kakšnega dvoma. Končno je Ghosn tisti prvi mož Nissana, ki se je leta 2003 zapisal v japonsko avtomobilsko zgodovino kot človek, ki je prvi zaprl kakšno avtomobilsko tovarno v deželi vzhajajočega sonca.

Janez Kovačič