Avtomobilski teden 46, 2022

Bo Srbija dobila tovarno baterij za električne avtomobile?

Bodo Slovaki gradili v Srbiji?

Ker so baterije ključni del električnih avtomobilov in ker je bolj ali manj znano, da se prav tukaj zapleta oziroma je odvisnost zlasti evropskih avtomobilskih tovarn od proizvodnje v Aziji (in še najbolj na Kitajskem) občutna, se na Stari celini dokaj hitro povečuje obseg investicij v izgradnjo tovarn baterij. Videti je, da bo od te strategije nekaj imela tudi Srbija.

Ta država je v precej specifičnem političnem položaju, kar posledično ni v korist gospodarstvu in življenju nasploh. Prav zaradi tega je zanimiva namera slovaškega podjetja InoBat. To je sporočilo, da je s srbsko vlado podpisalo pismo o nameri gradnje tovarne baterij z zmogljivostjo 32 gigavatnih ur. Ta naj bi začela obratovati leta 2025. Ob tem je zanimivo tudi to – tako slovaško podjetje –, da se je srbska vlada obvezala v ta namen ustanoviti finančni sklad v vrednosti kar 419 milijonov evrov – vključno z davčnimi spodbudami in nepovratnimi sredstvi. Slovaki pravijo, da imajo v načrtu gradnjo takšne tovarne tudi v eni od zahodnoevropskih držav; menda naj bi s špansko vlado podpisali prav tako pismo o nameri gradnje tovarne električnih baterij.

Sicer pa naj bi InoBat v začetku prihodnega leta v Bratislavi odprl linijo za izdelavo baterij za električne avtomobile z zmogljivostjo 45 megavatnih ur. Kot napovedujejo, naj bi v razvoj oziroma postavitev obeh tovarn – tako tiste v Srbiji kot one v Španiji – vložili po 350 milijonov evrov. Če se bo to res zgodilo, bo to ena večjih investicij ene izmed vzhodnoevropskih držav na drugi, torej zahodni strani Stare celine.

***

Stroški pri izdelavi električnih baterijskih avtomobilov so zrasli bistveno bolj kot pri avtomobilih z motorji z notranjim zgorevanjem.

Stroški vse višji, električni avtomobili vse dražji

Elektrificirani avtomobili in še posebej električni baterijski cenovno močno prekašajo tiste z motorji z notranjim zgorevanjem (MNZ). To je tudi eden najpomembnejših razlogov, da prodaja električnih avtomobilov ne gre tako, kot si tovarne in tudi številne države želijo. To še posebej velja za srednji in vzhodni del Evrope oziroma Evropske unije, kjer postaja razkorak v primerjavi z Zahodno Evropo čedalje večji. Povsem verjetno je, da se te prodajne škarje ne bodo zapirale, pač pa še bolj razprle. Študija, ki jo je pripravilo italijansko podjetje AlixPartners tudi pojasnjuje, zakaj je tako – vsaj deloma.

Kot ugotavljajo, sta inflacija in posledično povečanje cen sestavnih delov oziroma surovin bolj prizadele električne baterijske avtomobile (EBA) kot one z MNZ. Po njihovem so bili septembra materialni stroški pri izdelavi EBA okoli 5.070 evrov na vozilo. To naj bi bilo za nekako 2.100 evrov več kot leta 2020! V tem času so bili materialni stroški pri izdelavi avtomobilov z MNZ okoli 1.850 evrov, leta 2020 pa 1.470 evrov. Kot pravijo, niso opravili izračuna za priključne hibride, tisto vrsto elektrificiranih avtomobilov, katerih prodaja zlasti v EU pada, ker so prav tako dragi ali predragi. Vendar pri omenjenem italijanskem podjetju menijo, da so verjetno višji kot pri EBA. V pojasnili strukture stroškov, ki so jih upoštevali pri tem izračunu, naj bi zajeli cene vseh ključnih surovin oziroma sestavnih delov in stroške tako avtomobilskih tovarn (proizvajalcev) kot tudi dobaviteljev sestavnih delov. Kot pravijo, je okoli 60 odstotkov oziroma okoli 3.000 evrov stroškov specifičnih za EBA, medtem ko so preostali stroški skupni tako električnim kot tudi avtomobilom z MNZ. Pri AlixPartners so tudi zapisali, da bo uporaba cenejših materialov pri izdelavi baterij, vitalnega dela EBA, znižala stroške in posledično tudi njihove cene, saj so cene litija, kobalta in visokokakovostnega niklja v zadnjem času zrasle do neba. No, pravzaprav niso ugotovili nič posebej novega, ali pač?!

***

Bo zveza Renault-Nissan-Mitsubishi vendarle obstala?

Renault in Nissan se »pogovarjata«

Zveza Renault-Nissan-Mitsubishi je že dolgo v krizi. Ni povsem jasno, kdo je bolj nesrečen oziroma kdo od partnerjev si v resnici želi, da bi zveza obstala. Že nekaj časa se o tem pogovarjata predvsem Renault in Nissan, medtem ko je očitno, da je Mitsubishi zgolj opazovalec. In vendar se zdi, da se nekaj premika.

Pred nedavnim je bilo rečeno, da se francoska in japonska avtomobilska tovarna dogovarjata predvsem o tem, da bi uravnotežili navzkrižno lastništvo. Znano je, da ima Renault v svojih rokah nekaj več kot 43 odstotkov Nissana, medtem ko je ta lastnik vsega 15 odstotkov kapitala (vrednosti) Renaulta. Prav zaradi tega naj bi bili pri Nissanu, ki je po obsegu proizvodnje večji od francoskega partnerja, precej nesrečni in naj bi predlagali, da imata obe tovarni v lasti po 15 odstotkov vrednosti enega in drugega podjetja. Čeprav nikoli ni bilo povsem jasno in glasno povedano, se zdi, da mora s tem predlogom najprej soglašati Renault in posledično francoska vlada oziroma država, ki ima v njem 15-odstotni lastniški delež. Doslej se o tem nihče ni jasno izjasnil, je pa te dni predsednik Renaulta Jean Dominique Senard dejal, da se podjetji o tem »pogovarjata«. Videti je tudi, da je Nissan po novem zaskrbljen tudi zaradi najave Renaulta, da bo sodeloval s kitajskim Geelyjem pri razvoju hibridnih vozil in motorjev z notranjim zgorevanjem. Japonce skrbi lastništvo intelektualne lastnine (znanja), pri čemer Renault ne skriva, da si želi, da bi Nissan sodeloval pri investicijah v razvoj električnih baterijskih vozil. Lahko bi torej rekli, da se na relaciji Renault-Nissan nekaj dogaja, a to verjetno še ne pomeni, da je zveza rešena in brez skrbi.

Janez Kovačič