Avtomobilski teden 12, 2018

Prva žrtev povsem avtonomnega vozila sproža več vprašanj kot odgovorov, a napredka ne more ustaviti.

Nič ni bilo bolj predvidljivo kot to, kar se je zgodilo: ‘padla’ je prva žrtev popolnoma avtonomnega vozila. Zgodilo se je, seveda, v ZDA, v topli Arizoni, kjer je Uberjev športni terenec oziroma Volvo XC90 v popolnoma samodejni vožnji izven prehoda za pešce do smrti povozil žensko, ki je ob sebi potiskala kolo.

Že veliko prej, preden se je to zgodilo, je bilo znano skoraj usodno vprašanje: kdo bo kriv oziroma kdo bo odgovarjal, ko se bo zgodilo, kar se pač je. Bolj ali manj očitno je, da ta nesreča še ne bo dala dokončnega odgovora. V avtomobilu oziroma za volanom je sicer sedel človek, vendar ni neposredno upravljal vozila in, tako arizonska policija, prometne nesreče s tragičnim izidom menda tudi ne bi mogel preprečiti. Pandorina skrinjica je odprta, začelo se je novo poglavje v razvoju avtonomne vožnje oziroma avtonomnih avtomobilov.

Vsekakor bo zanimivo opazovati, kako se bodo po tem prelomnem dogodku razvijali avtonomni avtomobili. V tehnološkem pogledu se ne utegne zgoditi nič posebej usodnega, kajti precej nesporno je, da tega procesa ne bo mogoče ustaviti – prav ali ne. Sivo polje je bolj zanimivo in po svoje pomembno – etični in predvsem pravni vidiki nesreč samodejnih vozil so tisti, na katerih se bodo zanesljivo in še dolgo lomila kopja. Po svoje je dobro – naj se sliši še tako čudno – da se je tragedija zgodila na oni strani oziroma v državi, kjer so odškodnine več kot sestavni del vsakdanjika. To dobro ve tudi avtomobilska industrija, še posebej tista, ki ni domicilna, pa tudi domača pozna dolgo roko oziroma gorjačo, ki jo vešče vihti izjemno stroga zaščitna zakonodaja. Dobro zato, ker bo nekatere ‘rešitve’, do katerih se bodo dokopali Američani, posnemal ves svet. Poleg tega se zdi, da avtonomni avtomobili in posledično takšna vožnja dobiva največjo domovinsko pravico v avtomobilsko še vedno najraznovrstnejši državi na obli.

Čeprav je povsem pričakovano in po svoje logično, da bo avtonomna revolucija zahtevala še marsikatero žrtev, napredka, ki nam je všeč ali pa tudi ne, ni mogoče ustaviti. Berta Benz, žena izumitelja prvega avtomobila oziroma Patent Motorwagna, je nekega zgodnjega avgustovskega dneva pred skoraj 130 leti za dobrih sto kilometrov dolgo pot od Mannheima do Pforzheima potrebovala nekaj dni. Brez pomoči kovača, lekarnarja in trgovca, predvsem pa brez neverjetne volje pač nikoli ne bi prišla na cilj, ki se je zdel vsaj malce utopičen in okolici povsem nesprejemljiv. Tudi tako je mogoče razumeti ‘dogodek’ v Arizoni.

***

Vse kaže, da bo francoska kvota Cliov 4 po novem nastajala tudi v Revozu.

Videti je, da se novomeškemu Revozu, ki je sestavni del Renaulta oziroma v njegovi 100-odstotni lasti, obeta nov oziroma dodaten posel: občutno naj bi povečali izdelavo Clia 4. Ta od lanskega poletja znova nastaja na Dolenjskem, po novem pa naj bi se obseg izdelave tega najbolje prodajanega Renaulta in hkrati najbolje prodajanega avtomobila na Slovenskem občutno povečal. Je to zgolj dobro ali morda tudi ne?

Kot kaže sedaj, bo več kot 90 odstotkov Cliov 4 po novem nastajalo v Turčiji (Bursa) in v Novem mestu. Lani je francoska tovarna izdelala dobrih 325 tisoč Cliov 4, delež novomeške tovarne v tem je bil približno 17-odstoten. Če bodo francosko proizvodnjo res selili v Turčijo in Slovenijo, to pomeni, da se bo obseg proizvodnje v naši edini avtomobilski tovarni občutno povečal. Lani so tam naredili malenkost manj kot 190 tisoč vozil (Twingo, Clio, Smart ForFour), od tega je bilo dobrih 30 odstotkov Cliov četrte generacije. Proizvodne zmogljivosti Revoza so vendarle precej večje in jasno bi smelo biti, da bodo v dolenjski tovarni zlahka zapolnili to praznino. Ali kaj moti?

Morda to, da je Clio v programu francoske hiše že vse od leta 1990. Je uspešen, o tem pač ni dvoma, toda v sedanjem stampedu menjave modelov in tehnoloških prelomov, ki občutno spreminjajo avtomobilsko krajino, lahko doživi dokaj hiter tržni zaton. Težko je namreč verjeti, da so se v Franciji kar tako odločili za ‘deložacijo’ ta hip uspešnega avta na obrobje EU in Evrope, ko pa so bili podobni načrti pred nekaj leti sprejeti z ognjem in mečem. Francoska država je približno 15-odstotna lastnica Renaulta, kar pomeni, da ima kar nekaj besede ne le pri nagradah najpomembnejšim ljudem v avtomobilskem koncernu, pač pa tudi pravico veta tedaj, ko se seli proizvodnja izven domovine – kar je najprej politično vprašanje. Usoda že precej pozabljenega belgijskega Vilvoordeja, nekdaj največje tovarne znotraj Renaulta, ostaja v grenkem in dramatičnem spominu, a to seveda še ne pomeni, da v Revozu ob tej novici ne bi smeli biti zadovoljni. Ampak nekaj malega skepse že ne more škodovati.

***

Nemški Porsche bo bogato nagradil večino zaposlenih.

Vest prihaja iz slovitega Porscheja in jo prebereš oziroma sprejmeš z mešanimi občutki, vsaj na tej strani Karavank. Sporočilo iz Zuffenhausna pa je res vredno objave.

Lani je tovarna naredila 246 tisoč avtomobilov. Številka dokazuje, da Porsche ne spada več med butične izdelovalce avtomobilov. Ampak v tem primeru to ni pomembno. Bolj bistveno je, da je bilo leto 2017 najuspešnejše v vsej zgodovini Porscheja, ki letos praznuje 70 let obstoja. In ker so se dosežki tako lepo združili, bodo imeli veliko, pa res veliko tudi zaposleni v tej avtomobilski tovarni. Na svojo račun bodo čez kakšen mesec dobili nič manj kot 9.300 evrov bruto, kar je največji bonus, ki ga je tovarna doslej izplačala delavcem oziroma zaposlenim. Od tega bodo 8.600 evrov dobili neposredno v žep, 700 evrov pa bo tovarna vplačala v poseben pokojninski sklad kot dodaten prispevek. To pa še ni vse.

Nadaljnjih 356 evrov bruto bodo nekaj kasneje dobili ob prej omenjeni 70-obletnici obstoja. Do vseh teh ‘dobrot’ je upravičenih približno 23 tisoč zaposlenih v Porscheju AG, kajti, tako je dejal Oliver Blume, predsednik uprave, »uspeh Porscheja je skupinski dosežek«. No, malce zavisti se ob tem skoraj spodobi.

Janez Kovačič