Avtomobilski ‘sistemi’ – prehitevanje po odstavnem pasu Avtomobilski ‘sistemi’ – prehitevanje po odstavnem pasu
Avtomobilska industrija je prišla v fazo, ko nima več kaj presenetljivega ponuditi – tehnika je dovršena in zdi se, da le še okoljske norme... Avtomobilski ‘sistemi’ – prehitevanje po odstavnem pasu
Preveč je živih dokazov, da 'sistemi' še niso zreli. In navsezadnje: ali vse te res potrebujemo?

Preveč je živih dokazov, da ‘sistemi’ še niso zreli. In navsezadnje: ali vse te res potrebujemo?

Avtomobilska industrija je prišla v fazo, ko nima več kaj presenetljivega ponuditi – tehnika je dovršena in zdi se, da le še okoljske norme silijo razvojnike v odkrivanje novega, če temu sploh lahko tako rečemo.

VK_BCZato pride kar prav, da smo izumili internet in pametne telefone, pa se zdaj avtomobili na veliko ‘povezujejo’, kar je danes ena od glavnih novosti pri novih ali prenovljenih modelih avtomobilskih tovarn. Vemo pa, da to z avtomobilom neposredno nima zveze; to je tako, kot bi nekdo ponudil televizor z vazico za rože in to prodajal kot televizijsko novost.

Drugo področje novosti je paket, ki vključuje vse bolj intenzivno vpletanje elektronike v delovanje avtomobila. V glavnem gre za varnostne sisteme, vmes pa se vpleta tudi avtonomna vožnja in njene podzvrsti, denimo samodejno parkiranje in podobno.

Do tu vse lepo in prav. Od tu naprej pa se zapleta.

Težko je reči, ali kdo tu nima prav. Prav je, da avtomobilske tovarne vrtajo in iščejo novosti in izboljšave. Prav je tudi, da s(m)o kupci izbirčni in zahtevni. Najbrž še najmanj prav pa je to, da smo oboji neučakani. Takoj zdaj je že prepozno.

Ta hip se zdi, kot bi bil trend tovrstnega razvoja v končni točki, kjer bi avtomobil človek sicer imel, a mu ne bi bilo treba prav nič več početi. Doma ali kjerkoli pač že bi preko telefona vnesel cilj, potem bi prišel k avtomobilu, sedel vanj, v njem počel karkoli pač že (samo vozil ne) in na cilju bi izstopil. Jasno, avtomobil bi šel parkirat sam in se tudi vrnil s parkirnega mesta, ko bi lastnik znova hotel z njim oditi. Takrat bi o pojmu ‘voznik’ seveda ne govorili več.

Kam to v končni fazi pripelje, je jasno. Najbrž ni bolj nazornega primera, kot je risani celovečerec Wall-E; ljudje se tudi premikati več ne morejo, ker ne počnejo nič, in vse njihove dejavnosti so odvisne od tehnike. Na koncu seveda prevlada star človeški nagon, da je vendarle treba kaj početi, četudi s stališča suhoparnega računalniškega razuma to ni sprejemljivo.

Mi, ki smo še iz časa dinozavrov, si seveda ne moremo predstavljati, zakaj današnji človek stremi k temu, da bi bil v lastnem vozilu zgolj potnik. A ni sama vožnja vendarle neke vrste animacija, ki je sama po sebi privlačna in zanimiva? Ampak to smo seveda mi, generacije se spreminjajo in današnji človek je (očitno) drugačen.

A kljub temu to ni zadosten vzrok za stanje, kateremu smo priča. Volvo, ki tule nastopa v negativni vlogi, seveda ni nič kriv. Ker so si pri njih že pred desetletji zadali izdelovati najbolj varne avtomobile, ne morejo zdaj preprosto reči, da se ne gredo več te igre. Za njimi je Daimler, za njim naslednji in potem še nekdo in tako naprej do zadnjega, a zadnji seveda nihče noče biti. Pa ga niti ne iščem tule, hočem le reči, da se mi zdi tale bitka tako nepotrebna kot še eno oko v glavi. Dva zadržka imam: ali to sploh potrebujemo in če že, počakajmo, da bo nared.

Človeku, ki si mu na pol vsilil zavest o varnosti v avtomobilu, potem ne moreš prodajati sistema, za katerega mu ob predaji ključev rečeš: »Čudovit sistem, nujno ga potrebujete, načelno sicer deluje, ampak včasih pa tudi ne

Trdim, da današnji potrošnik ni več v stanju, ko bi jasno vedel in razumel, kaj res potrebuje, in s tem narekoval smer razvoja. Logika bi bila naslednja: proizvajalec išče, najde in ponudi, potrošnik pa se trezno odloči, ali to potrebuje. Saj načelno tako gre, a danes potrošnik ‘kupi’ vse, kar je novo in drugačno, brez treznega razmisleka.

Potem pa imamo primer, ko samovozeči avtomobil podre ljudi, čez 20 let pa bomo, kot rečeno, zgolj potniki v lastnem avtomobilu in vzdihovali za časi, ko smo še imeli nadzor. Takrat bo, seveda, prepozno.

Vinko Kernc