Avtomobilistični cirkus Top Gear

Prepišem in se podpišem se pod tisto, kar sem nekje prebral: Top Gear, avtomobilska oddaja britanskega BBC, bi morala in hkrati smela zanimati vsakogar, ki ga vsaj malo, pa res malo zanimajo tudi avtomobili. In novica, da bo prav kmalu v slovenskem prevodu izšla knjiga kolumen, ki jih je za istoimensko revije spisal spiritus agens oddaje Jeremy Clarkson, tega dejstva pač ne more spremeniti. Vsaj bistveno ne.

Top Gear je v dolgih letih svojega obstoja postal avtomobilska institucija, kultna oddaja, ki pa jo je – o tem sem trdno prepričan – ni mogoče ponoviti. Je pravzaprav tipičen angleški (britanski) TV izdelek, ki ima v sebi veliko tistega, kar imajo tudi druge številne ‘enterteiment’ oddaje BBC. Po svoje me vse tisto, kar prinaša na ta svet Top Gear, precej spominja na še bolj sloviti, pravzaprav legendarni Leteči cirkus Montyja Pythona. Tudi ta ima (ali pa je imel) glavnega junaka, in sicer Johna Cleesa, medtem ko lovorika najbolj pomembnega v Top Gearu nedvomno pripada prej omenjenemu Jeremyju Clarksonu. Zakaj se zdi, da je oddaja neponovljiva – tudi če denar, volja in karkoli drugega ne bi bil problem?

Očitno je, da je vsebinska oziroma programska zasnova oddaje zadetek v polno. Razumljivo je, da je v obrtniškem smislu narejena vrhunsko – BBC je svojevrsten garant, ki se doslej še ni izneveril. ‘Igralska’ zasedba na čelu s Clarksonom – ta se  mora v zadnjem času braniti obtožb, ki mu seveda niso v čast, BBC pa v tem primeru znova dokazuje spoštovanje visokih etičnih in vseh drugih norm – je utečena in profesionalna. Zakaj naj bi bil Top Gear tipičen angleški TV izdelek? Verjetno predvsem ali najprej zaradi tega, ker jo preveva prepoznavni angleški humor oziroma  odnos do avtomobilov in avtomobilizma nasploh. Sarkazem in ironija sta bistveni sestavini, pri čemer Clarkson&Company dokazujejo, da so pod kožo vendarle krvavi: ko se v oddaji pojavi kakšen nov angleški avtomobil (ampak pravih priložnosti je vse manj, kajti angleške avtomobilske industrije skoraj ni oziroma je v tujih rokah) mu skoraj brez rezerve in zelo ubrano zapojejo slavo. Skoraj ni mogoče spregledati, da Top Gear še vedno preveva duh 2. svetovne vojne, kajti Nemci so pogosto na drugi, skoraj sovražni strani. Naloga je sicer težavna, kajti ve se, kako uspešna in pomembna je nemška avtomobilska industrija oziroma produkcija, pri čemer gotovo ni povsem zanemarljivo dejstvo, da je britanska nacionalna srebrnina – Rolls Royce, Bentley – v nemških lastniških rokah. In obratno: kdor pozna nemško TV avtomobilsko produkcijo, ve, da je precej natrpana s podatki, torej dejstvi, v njih si skoraj ne privoščijo improvizacije in bistveno – o vsem drugem, kar ni avtomobil ali avtomobilizem – ni ne duha ne sluha. Čeprav precej tipično angleški, pa je Top Gear očitno mešanica, ki ima izjemno veliko častilcev na drugi strani Rokavskega preliva in Atlantika, saj je zadnja leta prepotovala morja in se ustalila oziroma udomačila v okoljih, ki so povsem drugačna od angleškega. Dosežek, vreden spoštovanja.

Hkrati pa je zanimivo, da v avtomobilski oddaji o avtomobilih ne zveš prav veliko, vsaj v tistem tipičnem avtomobilističnem pogledu. In morda je prav to bistveno za globalni uspeh, kajti komaj kaj pretiravanja bi bilo v misli, da je Top Gear sodobni Monty Python. Clarkson in njegovi se pogosto prav malo zmenijo za konje, kilovate, valje, menjalnike, pogone,  elektroniko in vse tisto, kar predstavlja nekakšno trdno jedro bolj ali manj vsake avtomobilistično-žurnalistične produkcije. Pravzaprav zganjajo avtomobilistični cirkus, ki je očitno podprt z obilico denarja – drugače si skoraj ne morem razložiti recimo oddaje, v kateri so Toyotin pickup Hilux zapeljali v vodo, ga zažgali, postavili na vrh zgradbe, ki se je nato podrla ipd. Prav zaradi tega bi bilo zelo zanimivo videti, kakšni so donosi na relaciji Top Gear-avtomobilske tovarne. Gre za občutljivo razmerje, nekakšen zakonski stan, v katerem ni prav harmonije, kajti končna beseda oziroma sodba je vedno v rokah novinarjev. Ampak to je že neka druga zgodba, v ozadju katere je gotovo zelo veliko zamer – če ostanem zgolj pri tej prijazni oceni.

Precej ironije pa je vendarle v dejstvu, da je Top Gear nastal v državi, katere zgodovina se nekako prekriva s stanjem britanske avtomobilske industrije: če je bilo Združeno Kraljestvo nekoč imperij, kjer sonce nikoli ni zašlo, je sedaj zgolj otok brez domače avtomobilske industrije. In tega Jeremy Clarkson še ni ironiziral…

Janez Kovačič