Vzrok in ne (le) posledica

V promet, takšen ali drugačen, smo vpeti tako rekoč vsi. Skoraj ne moreš živeti drugače, redki so tisti, pravzaprav so izbranci ali pa posebneži, ki se mu morejo in zmorejo izogniti. Torej so tudi prometne nesreče sestavni del tega življenja, žal. A so med prometnimi nesrečami izjemno velike razlike. Ne le zaradi posledic, pač pa tudi vzrokov zanje.

Osemnajsti junij pred tremi leti, približno ob pol osmih zjutraj, se 27-letni kontrolor letenja na svoji Gileri Runner pelje v službo. V križišču Bavarski dvor sredi Ljubljane ob zeleni luči zavije levo. V tistem trenutku mu nasproti pripelje BMW X5. Trčenje je silovito, voznik velikega in težkega terenca se niti dotaknil ni zavore. Temu primerne in tragične so posledice: hudo ranjenega motorista prepeljejo v Klinični center, za življenje se bori še pet dni, brez uspeha.

Skopa vest, ena izmed številnih. Toda ko se začenja razvozlavati klobčič podrobnosti, ki so pripeljale do tragedije v najožjem mestnem središču, križišču, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, ko na dan začenjajo prihajati vse podrobnosti, si lahko rečeš, da to ni sreča ‘kar tako’. Terenec ni bil ne registriran ne zavarovan – morda res tehnična ‘malenkost’, ki ni bistveno vplivala na nesrečo. Morda. Izvedenec je izračunal, da je avto v času nesreče vozil s hitrostjo vsaj 140 kilometrov na uro! Voznik avtobusa je dejal, da je na semaforju v trenutku, ko ga je prevozil terenec, že nekaj dolgih sekund gorela rdeča luč. To so nekatera dejstva, bolj ali manj izmerljiva in dokazana.

Voznik terenca – razprava se pred ljubljanskim sodiščem vleče že kar lep čas – je kot lažne označil trditve nekaterih (gre predvsem za taksiste), da je že pred nesrečo divjal po Slovenski cesti – o tem so se taksisti med seboj obveščali po radijskih zvezah. Pravi, da se je prej, preden je zapeljal v križišče Bavarski dvor, na semaforju prižgala rumena luč in je vanj zapeljal le zato, ker je ocenil, da ne bo mogel varno ustaviti. Trdi, da mu je z nasprotne strani pripeljal kombi, ki je zavijal levo, a ga je opazil in se ustavil. Prostodušno priznava: motorista nisem videl oziroma trenutek pred nesrečo. Sodišče je imela na voljo posnetke dogajanja v omenjenem križišču. Ti ne morejo niti potrditi niti ovreči obtoženčeve trditve o fantomskem kombiju, zato je bila razprava znova preložena in se bo nadaljevala ob pridobitvi ‘novih’ oziroma dodatnih posnetkov dogajanja v času nesreče.

Slovenski pravni sistem – pa ne le naš, menda je to jasno – je urejen tako, da ponuja obtožencem veliko možnosti, kar med drugim pomeni, da se tudi zaradi tega (in seveda številnih drugih razlogov) razprave na sodiščih vlečejo tako rekoč v nedogled. Prav je tako, kajti če teh možnosti ne bi bilo, bi imeli ljubi Divji zahod – vrv okoli vratu, pa na drevo. Gre seveda za civilizacijski dosežek, saj mora država povsem nedvomno dokazati krivdo. Obtoženec ima torej veliko možnosti, sodišče pa je tisto, ki odloča, ali naj vse, kar pove oziroma predlaga, tudi upošteva. In tukaj se zdi, da je točka, pri kateri bi moral sodišče v konkretnem primeru vendarle premisliti, ali ga omenjeni povzročitelj nesreče zgolj ne vleče za nos oziroma si skuša pridobiti čas, čeprav ni čisto jasno, kaj naj bi v tem primeru z njim. Kakorkoli že, dejstva so znana in skoraj sem prepričan, da ni treba biti prometni izvedenec, da bi ugotovil, da je zgodba o kombiju – tudi če je obstajal – zgolj stranska reč, ki ni vplivala na končni ‘rezultat’. Ali povedano drugače: vsi tisti, ki imaj(m)o vozniško dovoljenje in s(m)o opravili izpit iz znanja cestnoprometnih predpisov, si lahko sami izračunaj(m)o, kako dolga je zavorna pot pri hitrosti 140 kilometrov na uro. Avto bi se v tem primeru ustavil šele tam pri Gospodarskem razstavišču … Pomeni, da mladi voznik Gilere ni imel niti najmanjših možnosti, da se tistega usodnega junijskega jutra ne bi odpeljal v smrt. Sicer pa: ko se po mestu voziš tako hitro, kot se je voznik neregistriranega terenca, je samo vprašanje časa, kdaj, in ne, ali se bo zgodila nesreča.

Še na misel mi ne pride, da bi se s tem pridružil orkestriranim strankarskim (političnim) napadom ne sodstvo kot eno izmed najpomembnejših vej oblasti. Žalostno, pravzaprav tragično je početje politične opcije, ki se obnaša kot otrok – ker ni po naše, se ne gremo več in še žogo bomo vzeli s seboj. Vendar je to povsem druga, čeprav neverjetno čudaška zgodba. V primeri opisane prometne nesreče in ravnanja sodišča pa se zdi, da bi to vendarle moralo pretehtati vse dokaze, ki so bili že doslej na voljo in v primeru fantomskega kombija odločno reči – ne, dragi moj, to pa nima nobenega pomena in nič ne vpliva na znana oziroma dokazana dejstva. Morda pa bi se laže odločilo, če bi bolj prisluhnilo materi pokojnega motorista, ki pravi, da se povzročitelj ni niti opravičil za smrt sina, ni ga obiskal v času, ko je se je boril za življenje in za povrh ne priznava tistega, kar je storil. Ampak to so očitno ‘dejstva’, ki na sodišču nimajo teže.

Vzrok in posledica – eno izmed pomembnih filozofskih vprašanj je sestavni del prometa in prometnih nesreč. S temi pa je tako kot z vojno – ko se zgodijo, je že prepozno.

Janez Kovačič