Nemška lekcija

Slovenska navezanost na Nemčijo, ki pogostokrat meji na nekakšno nekritično navdušenje, je znana. Prav tako znani so razlogi. Temu slabo prekritemu ljubezenskemu odnosu ni moglo do živega niti dogajanje pred dobrimi sedemdesetimi leti niti ta hip (pre)trmasto vztrajanje pri strogem varčevanju znotraj evrske skupine, ki dokazuje veliko dozo (gospodarske) sebičnosti. Pa vendar je veliko tistega in takšnega, kar dokazuje, da tam zgoraj veliko vedo, znajo in predvsem naredijo.

Nemčija je za časa kanclerja Gerharda Schröderja sklenila gospodarsko-socialni pakt, ki sedaj prinaša rezultate. ‘Made in Germany’ je pojem, ki prinaša ogromno ugleda in še več denarja. Izjemno močno in uspešno izvozno gospodarstvo, katerega hrbtenico predstavlja prav avtomobilska industrija, ustvarja megalomanske presežke v državni bilanci. In glej, tile Germani vsega tega denarja ne porabijo. Še več: povprečno nemško gospodinjstvo vsako leto privarčuje približno 10 odstotkov tistega, kar zasluži, pri čemer drži, da plače v javnem sektorju skoraj ne rastejo, v zasebnem pa v zadnjih letih le za nekaj skromnih odstotkov. Tudi domače povpraševanje je v zadnjih letih precej skromno, kar navsezadnje dokazuje tudi posel z novimi avtomobili – v najbolj avtomobilski evropski državi, ki ima več kot 80 milijonov prebivalcev, je bilo lani prodanih malenkost več kot tri milijone avtomobilov ali precej skromnih 2,9 odstotka več kot leto prej! Kljub temu so lani postali svetovni nogometni prvaki, osvojili so lovoriko, ki ima v svetu športa največjo vrednost – pa naj Američani še tako povzdigujejo pomen Super Bowla, NHL, NBA ipd. Nič čudnega torej, da so finančni direktorji nemških nogometnih klubov ‘vroči’ in njihovo znanje vse bolj iskano. Skratka, Nemčija in Nemci žanjejo tisto, kar so posejali pred leti, dokazujejo svoje gospodarsko-finančno zdravje tako na globalni kot osebni ravni. In nam seveda delijo lekcije.

Nedvomno je vse to, kar so dosegli, občudovanja vredno, še bolj dejstvo, da v tudi moralnem pogledu pravzaprav niso nič slabši kot v gospodarsko-finančnem. Toda v tej zgodi o uspehu, ki se nikoli noče spogledovati s tistim, kar smo pri nas razumeli kot zgodbo o uspehu, je tudi nekaj kapljic pelina. Nesporno drži, da s svojo gospodarsko-finančno močjo povzročajo, da se začarani krog ‘revščine’ še bolj zavzeto vrti tudi v Evropi in EU. Ker so tako konkurenčni, spodrivajo vse druge in jih potiskajo na obrobje, kjer pobirajo manjše kose pogače ali zgolj drobtinice. Nemčija je ustvarila nov gospodarski red, ki mu druge evropske države ne morejo slediti – tudi Kitajsko in ZDA rešuje predvsem njuna velikost, ne pa finančno-gospodarsko zdravje. Podatki o lanskem poslovanju nekaterih avtomobilskih nemških korporacij kažejo, da se zmorejo brez zadrege primerjati z manjšimi ali celo srednje velikimi državami. Če bi Sloveniji po tistem, ko bi poravnala vse svoje obveznosti, ostalo toliko, kot je lani ostalo koncernu Volkswagen, bi imeli izjemno zdravstvo, šolstvo in ceste, pa še kaj. Zaradi tega si Nemčija lahko privošči ta hip precej nespodobno vztrajanje pri gospodarskih ‘zdravilih’ – strogem varčevanju, pa naj bodo posledice še tako boleče in dolgotrajne. Jasno je, da lahko varčuješ, ko ti kaj ostane, čeprav je po drugi strani še bolj jasno, da ne moreš porabiti več, kot zaslužiš oziroma narediš. In kje je tukaj pelin?

Te dni iz nemških avtomobilskih tovarn – ne vseh, to je menda jasno – prihajajo novice o bonusih. V Porscheju, BMW, Audiju, Volkswagnu, Mercedes-Benzu so bogato nagradili svoje delavce za dobro delo v letu 2014, saj bodo domov ob redni plači odnesli od 5.900 do 8.600 evrov! Lepo, ni kaj. Ampak dodatni denar, ki polepša življenje in okrepi zelo pomembno pripadnost delodajalcu (tovarni), vsi po vrsti in brez izjeme namenjajo zgolj zaposlenim v domači Nemčiji! Ali povedano drugače – če  bi francoski Renault delil bonus (pa ga ne), bi se Dolenjci v Revozu zanj obrisali pod nosom in to kljub temu, da so Francozi njegovi 100-odstotni lastniki. Vse (ali skoraj vse) prej omenjene nemške avtomobilske hiše imajo svoje tovarne v številnih evropskih (in drugih) državah, a tem očitno niso namenile niti ene bonusne drobtinice! Bo držalo – tam zgoraj veliko vedo, znajo in tudi naredijo. A brez sebičnosti bi bile njihove lekcije bolj sprejemljive.

Janez Kovačič