Milka, stroški transporta in legitimne trgovske sive cone Milka, stroški transporta in legitimne trgovske sive cone
Načelno velja, da je dovoljeno vse, kar ni prepovedano. Vmes so seveda vedno sive cone. *** Menda smo Slovenci svetovni rekorderji (ali pa vsaj... Milka, stroški transporta in legitimne trgovske sive cone

Tudi avtomobil je danes potrošna dobrina. Znajti se ob nakupu – ni lahko.

Načelno velja, da je dovoljeno vse, kar ni prepovedano.

Vmes so seveda vedno sive cone.

***

Menda smo Slovenci svetovni rekorderji (ali pa vsaj blizu) v porabi čokolade Milka (ki, mimogrede, že lep čas ni več švicarska) na prebivalca. Tudi pri nas doma ima zelo kratek rok trajanja. Tako grem pred časom v neki trgovini k polici, zagrabim ‘ta malo’, nekaj se mi zdi čudna, a le za hip, plačam in konec zgodbe. Črviček doma ne da; pogledam zadaj – 80 namesto prejšnjih 100 gramov. Cena pa ista. Lahko bi zamahnil z roko, a tako se svet ne bo spremenil (zato hodim tudi na volitve): pošljem ogorčen ‘mail’ na Kraft ali Mondelez, ni pomembno. In kaj mi odgovorijo? Da nenehno pazljivo spremljajo želje kupcev in temu ustrezno prilagajajo svojo ponudbo. Aja, vsi vprašani so si zaželeli 20 odstotkov manj Milke za isti denar a ne? Zgodba še zdaleč ni končana – zdaj so tudi 300-gramske zgolj 270- ali celo manj gramske. Za isto ceno. Ponekod celo na listku s ceno na polici piše, da gre za 300-gramsko, na sami embalaži pa da je 270-gramska. Siva cona pač.

Hočem reči, da so trgovci ‘z vsemi žavbami namazani’. Tudi avtomobilski.

Mene, denimo, zmoti oglas »… že od 9.990 evrov«. Ni važna cifra; pomembno je dvoje: prvič, da gre v resnici za od 10.170 evrov, ker spodaj v drobnem tisku piše, da so stroški transporta in priprave še nadaljnjih 180 evrov (kar bi bilo tu skoraj dva odstotka!); in drugič, tudi takšnega, torej za 10.170 evrov (vse cifre so izmišljene, gre za ilustracijo), ne moreš dobiti. Mislim, morda ga celo lahko, a ga je treba naročiti in ker to traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, trgovec pa ti ponudi lep popust na avto v salonu, ki ima … in ti ga da za … popusta, jasno da kupiš tega iz salona.

Oprema za avtomobil je naslednje poglavje. Kupec pogosto pride v salon s točno določenimi željami. Ampak … ogrevanje volanskega obroča gre samo skupaj z ogrevanjem zadnjih sedežev (ne potrebuješ), DAB dobiš samo z najdražjim avdio sistemom (nočeš), električen pomik pokrova prtljažnika pa pride le v najbogatejšem paketu opreme. Težko si je predstavljati, kaj vse ‘natuhtajo’.

Saj ozadje je do neke mere razumljivo: vse več postavk opreme naredi proizvodnjo krepko bolj zapleteno (posledično pa tudi šolanja prodajalcev, serviserjev in prodajalcev nadomestnih delov, skladiščenja nadomestnih delov, …) in proizvajalci (sploh tisti, ki pokrivajo več svetovnih trgov) vso ponudbo nekako prilagodijo lažji (lastni) logistiki. Ampak kot kupec se potem vseeno počutiš opeharjenega, ker moraš za tri želje kupiti in plačati še dvanajst drugih kosov opreme, ki jih niti nočeš.

Garancije. In jamstva. Že v štartu gre za zmedo: jamstvo je slovenska beseda za tujko garancija, pravno gre za različne stvari, na koncu pa je vendarle neka podobnost. Vsi avtomobili imajo obvezno 2-letno garancijo, ostalo je dodatno jamstvo, ki (seveda) ni tako radodarno kot garancija. Potem pridejo pa leta. Štiriletna, 5-letna, 7-letna. Z omejitvijo kilometrov in brez. Več let pri nakupu s financiranjem (ki je v večini primerov večjih znamk kar hišno, da še drug oddelek nekaj zasluži), ki je spet igranje z (ne)znanjem kupcev.

***

Hočem reči: danes se je v svetu potrošništva kot kupec težko znajti. Le redki srečneži pridejo iz salona z avtomobilom, ki so si ga zaželeli (ali celo z boljšim), za manj denarja, kot so načrtovali. (Dobrega) preprostega recepta pa ni.

Dobra stvar je le ta, da je avtomobilsko področje še kolikor toliko transparentno.

Vinko Kernc

Preberite tudi