Dolgočasje F1

Če ni dežja, dirke v F1 postrežejo z rutino, zavito v tehnološki ‘hi-tech’, brez akcije in s pičlo količino adrenalina.

Je hecno – vsi ali skoraj vsi upajo, da bo dež. Če ga ni, si vzameš minuto za začetek, potem mirno odremaš uro in pol ter se zbudiš za konec. Ne zamudiš veliko, zvečinoma prav nič. Velja za večino dirk F1, najprestižnejšega, najdražjega in najbolj zanimivega avtomoto športa. Prvo in drugo vsekakor, o tretjem se krešejo mnenja. Že precej časa.

Dirke F1 in vse tisto, kar se jih drži, že dolgo in verjetno predolgo obvladuje neuničljivi Bernie Ecclestone. Za seboj ima osem križev. Veliko, a je kljub temu vitalen, pronicljiv, iznajdljiv in še marsikaj drugega. V povsem drugo smer je šel razvoj F1 v zadnjih letih oziroma desetletjih. Večina dirkališč je narejenih ali preurejenih tako, da skoraj onemogočajo bistveno – prehitevanje. Nič čudnega torej, da vsak tak ‘manever’ pri veliki večini komentatorjev povzroči skoraj orgazmično navdušenje. Še bolj uničujoče je dejstvo, da se veliko ali preveč dogaja v boksih, daleč in predaleč od oči gledalcev oziroma avditorija. Nedvomno so dirkači v F1 vrhunski tako v fizičnem kot psihičnem smislu, toda njihovo opravilo je zreducirano predvsem na sledenje ukazom, ki jih dobivajo od inženirjev, sedečih za računalniki. Zdijo se humanoidni roboti, ki tudi govorijo, vendar je njihov vloga bistveno manjša kot pred desetletji. So vrhunski športniki, katerih življenje je podrejeno zgolj in samo F1 – časi tistih in takšnih, ki so med eno in drugo dirko še zašli v kakšen (nočni) lokal, se znašli na straneh rumenega tiska, ker so jih ujeli inflagranti, bili tudi sicer bonvivani, so neponovljiva zgodovina. So, tako kot vsi profesionalni športniki, nekako nestvarni. In morda je to tudi (še eden od  razlogov, zakaj sodobna F1 izgublja privlačnost, posledično pa tudi gledalce, in vse bolj išče kraje, kjer je mogoče imidž izjemnosti še vedno tržiti v zadovoljivih količinah denarja.

K upadanju zanimanja za F1, vsaj na nekaterih tradicionalnih dirkah (in nedvomno je res, da bi bil brez evropskih to zgolj podeželski cirkus), so veliko pripomoglo tudi bolidi. Zgolj štiri kolesa in še kakšna druga malenkost komaj spominjajo na avtomobil, vse drugo je tehnologija, ki se tako rekoč po kapljicah pojavlja v običajnem vozilu. Letni proračuni najuspešnejših moštev gredo v stotine milijone evrov in tudi to je razlog, da se F1 vendarle ne more dobro prijeti v ZDA. Tam so zgodbe drugačne, predvsem je drugačna filozofija, ki jo udejanjajo t.i. ‘Low Budget Cars’ – dirke avtomobilov, ki ne požirajo ogromnih količin denarja in na koncu ne prinašajo nič izjemno razburljivega. Za ameriško dojemanje športa, razburljivosti, dinamičnosti in zato privlačnosti – kar je konec koncev tudi smisel tega početja – je F1 preveč sterilna, preveč ‘hi-tech’ in seveda predraga. Hkrati se F1 dogaja na posebej zgrajenih progah, vsaj velika večina, torej v nekakšnem umetnem okolju, drugačnem od tistega, ki gosti svetovno relijsko prvenstvo, nekakšno drugo plat vrhunskega avtomoto športa. V reli tekmovanjih so avtomobili od blizu in tudi daleč precej podobni običajnim, vozijo po cestah (ki si v nekaterih primerih tega imena niti na zaslužijo), zato je identifikacija povprečnega gledalca s temi dirkami in dirkači bistveno enostavnejša in logična. Predvsem pa ponuja reli tekmovanje – bodisi na najvišji bodisi na vaški ravni – veliko razburljivega in nepredvidljivega. To je povsem drugačen svet, takšen, ki ga je mogoče otipati in čutiti, se z njim pravzaprav poistovetiti, če ti je seveda kaj do tega.

Dirke F1 ohranjajo svojo averolo predvsem zaradi izjemne medijske podpore in dejstva, da gre za veliko denarja. Tam, kjer ga je toliko, kot ga je v svetu Bernija Ecclestona & Company, je seveda tudi veliko blišča, ki privlači specifično publiko. Ampak ta se za bistvo, torej dirke, zmeni komaj kaj. Vse drugi pa si želi(m)jo, da bi na dirkah F1 vsaj večkrat deževalo. Naj Bernie, če hoče dobro sebi in vsej F1, akreditira vrača, ki kliče dež … če že ne more ali noče storiti kaj drugega.

Janez Kovačič