Teden 50, 2105

Jaguar Land Rover bo očitno gradil novi tovarno na Slovaškem. Zakaj Slovenije ni bilo na nobenem ‘natečaju’, je vprašanje, ki pozna odgovor.

Avgusta je Jaguar Land Rover (JLR), avtomobilska skupina v lasti indijskega industrijskega konglomerata Tata, s slovaško vlado podpisal pismo o nameri gradnje tovarne v tej srednjeevropski državi. Sedaj, torej dobre tri mesece kasneje, je namera postala tudi dejstvo: tovarna bo zrasla v slovaškem mestu Nitra. Evropski Detroit, tudi tako pravijo Slovaški, širi svoj avtomobilsko-produkcijski imperij. Zakaj tega ne zmore Slovenija?

Ko se je razvedelo, da skupina JLR išče prostor za svojo novo tovarno, so se na njen naslov ‘prijavile’ številne države oziroma oblasti: Češka, Poljska, Madžarska, ZDA, Mehika in Slovaška. Ni bilo slišati, da bi se kje in kakorkoli pojavila Slovenija. Ko je kmalu postalo jasno, da je v ožjem izboru Slovaška, so recimo Poljaki povedali, da ne morejo ponuditi ‘toliko in tako ugodno’ kot južni konkurenti. Sedaj je znano, da bo nova tovarna JLR začela delovati leta 2018 in da naj bi njene zmogljivosti postopoma oziroma do leta 2025 narasle na zanimivih 350 tisoč vozil letno. Ni še jasno, koliko ljudi bo dobilo delo, toda nekaj tisoč vsekakor. Obetavno.

Mi na tej strani Karavank živimo svoje življenje. Razpeti med partizane in domobrance, med levico in desnico, med nepomembnim in komaj kaj pomembnim, domnevamo, da smo nekaj, kar je posebej zanimivo, donosno, obetavno. Življenje, zlasti gospodarsko in ekonomsko, pa se vrti na drugačen način. Ko se neka velika avtomobilska grupacija odloči iskati ustrezno okolje (državo) za postavitev tovarne, ki zahteva nekaj milijardno investicijo, pregleda vse. Nič ne prepuščajo naključju, še najmanj vprašanje ustrezne infrastrukture.

Kako naj se torej Slovenija ‘prijavi’ na kakšno takšno reč, kot jo je imel v načrtu JLR, ko pa se ne morej(m)o dogovoriti niti o graditvi drugega železniškega tira med Koprom in Divačo, ko je videti, da je podaljšanje koprskega pomola padlo dobesedeno v vodo?! In pri tem je prav koprsko pristanišče tisto, ki je v samem evropskem vrhu tako po pretovoru kontejnerjev kot avtomobilov! Ni čudno, če si na hrvaški Reki in v italijanskem Trstu vedno znova odprejo šampanjec, ko vidijo in slišijo, kaj se dogaja na naši strani. Novomeški Revoz, sestavni del Renaulta, je dolga leta opozarjal ne neustrezno cestno povezavo med Novim mestom in Ljubljano, ‘težil’ zaradi neprimerne oskrbe z elektriko ipd. Šele ko je postalo jasno, da Francozi mislijo zelo resno, se je marsikaj spremenilo. Vprašanje, zakaj nismo zanimivi za projekte, kot jih sedaj JLR uresničuje na Slovaškem, je ob vsem tem povsem nesmiselno. Mi imamo ‘naše’ in ‘njihove’, ostalo je predlanski sneg …

Hans Dieter Pötsch se je doslej malo oglašal …

Po dolgem času se je oglasil tudi predsednik nadzornega sveta koncerna Volkswagen (VW) Hans Dieter Pötsch. Bil je povsem neposreden: »Pri iskanju krivcev, ki so povzročili škandal ‘Diesel-Gate’, bomo neizprosni.« Dejal je tudi, da sedanje preiskave – v njih na različnih ravneh sodeluje nič manj kot 450 preiskovalcev – kažejo, da je »pri tem sodelovala relativno majhna skupina ljudi in nič ne kaže, da bi bili zraven ali da bi kaj vedeli nadzorniki oziroma člani uprave.« Prepričan je, da so se nepravilnosti pojavile zaradi tega, ker inženirji, ki so sodelovali pri razvoju motorja EA 189, niso mogli izpolniti ameriških okoljskih zahtev v zahtevanem času in z razvojnim denarjem, ki so ga imeli na voljo.

Hkrati je Pötsch, ki je bil vse do izbruha škandala odgovoren za finančno poslovanje koncerna, naštel tri razloge, ki so pripomogli k aferi ‘Diesel-Gate’: toleriranje kršitve pravil pri nekaterih pomembnih delih koncerna, individualne napake in napake v nekaterih procesih odločanja oziroma dela. Zaradi tega je moralo doslej iz koncerna oditi devet vodilnih ljudi, med njimi ta teden tudi Ulrich Hackenberg, dolga desetletja alfa in omega tehničnega razvoja pri VW. Vse bo jasno, nič ne bomo pometli pod preprogo, je še dejal na tiskovni konferenci, ki so jo pripravili na sedežu koncerna.

Lepo. Videti je torej, da v Wolfsburgu germansko sistematično in predvsem v skladu z rekom, da riba najbolj in najprej smrdi pri glavi, čistijo nesnago, ki jo je na površino naplavila afera z dizelskimi motorji. Ta hip je videti, da gre vse po poti in na način, ki je edino pravilen – tisti, ki so zavestno dopustili in vedeli za goljufanje s sporno programsko opremo, morajo pobrati šila in kopita. Če je kdo sposoben to narediti, potem so verjetno to najbolj in najprej prav Nemci – ker jih za vrat ne ‘drži’ le domače javno mnenje z oblastjo vred, pač pa tudi zato, ker so zadaj Američani. Ti ne poznajo heca in tudi zato pri VW še sedaj ne vedo, kako se bo afera končala na oni strani Atlantika in predvsem, koliko bo stala. V tej luči je ilustrativna tudi odločitev nemškega koncerna, ki je ameriškim kupcem spornih dizelskih avtomobilov namenili 1.000 dolarjev ‘pobota’. Evropski se lahko zanj obrišejo pod nosom …

Janez Kovačič