Teden 46, 2015

Švicarsko podjetje Emil Frey na evropskem avtomobilskem prostoru že dolgo ni nepopisan list. Sedaj prihaja tudi k nam, še prej se je udomačilo na Hrvaškem, vse bolj pomembno postaja tudi v Srbiji.

V zadnjem času slovenska avtomobilska scena ni doživela velikih lastniških pretresov. Sedaj sezono odpira švicarsko podjetje Emil Frey. Pri nas skoraj povsem neznano ime, v številnih evropskih državah pa dobro znano družinsko podjetje, ki zaposluje več kot 10 tisoč ljudi in ima v lasti nekaj sto avtomobilskih salonov oziroma trgovin. Emil Frey prevzema dva slovenska distributerja, in sicer Peugeot Slovenija in Citroën Slovenija, ki sta bila doslej v lasti francoske avtomobilske korporacije PSA.

Ta je očitno ocenila, da se ne splača vztrajati pri njunem lastništvu in zato oba prehajata v švicarske lastniške roke. Frey je že nekaj časa prisoten tudi na Hrvaškem, saj ima v svojih rokah zastopstvo za Daimler AG (Mercedes-Benz, Smart ipd.), hkrati pa se širi še na območje Srbije in Črne gore. Vprašanje ob tej zadnji lastniški spremembi je znano in nič novo: bo novi lastnik boljši ali slabši kot je bil dosedanji? No, dilema ni prav velika. PSA se je šel v zadnjih letih tudi na Slovenskem organizacijsko eksperimentiranje, saj je svoja sestavna dela – Peugeot in Citroën – najprej  združil, potem znova razdružil ipd. Direktorji so praviloma prihajali iz tujine, nekateri tudi izjemno dobro zaslužili, a ni bilo opaziti, da bi bistveno pripomogli k boljšemu poslu. Kako se bo po tej strani obnesel Emil Frey, bo še nekaj čas uganka. Vendar bi moralo biti jasno že sedaj: lastnik se, hote ali nehote, bolj ali manj prilagodi okolju, v katerem dela. Povedano drugače: kjer je nasmeteno, se tudi najbolj okoljsko ozaveščeni nekoliko ‘sprostijo’. Pomeni, da nam novi lastnik obeh distributerjev koncerna PSA verjetno ne bo nastavljal velikega ogledala, pač pa se bo prilagajal okoliščinam – karkoli že to pomeni …

Dr. Ferdinand Piëch je v koncernu Volkswagen tako rekoč uzakonil zelo specifičen način vodenja, ki je pogosto temeljil tudi na ustrahovanju. Posledice so že vidne …

Nemogoče je mimo vsega tistega, kar se dogaja s Volkswagnom. ‘Diesel-Gate’ ne pojenja, tako rekoč vsak dan se pojavi kaj novega in morda ni več daleč čas, ko bo sestavljena celotna slika. Zanimiva in gotovo zelo pomembna podrobnost, ki jo je mogoče šteti kot zelo pomembno za nastanek afere ‘Diesel-Gate’, te dni prihaja iz ust Boba Lutza. To je znano ime predvsem ameriške, deloma tudi evropske  avtomobilske industrije (General Motors, Chrysler, BMW ipd.) ter seveda človek, ki je že zaradi svoje funkcije lahko vedel in zvedel veliko več kot vsi drugi. In kaj je povedal zimzeleni Bob? Leta 1997, ob predstavitvi VW Golfa četrte generacije, je Ferdinandu Piëchu, ki je bil tedaj že štiri leta prvi mož koncerna Volkswagen, dejal, da je avto dobro videti in da to verjetno ni bilo lahko narediti. Piëch mu je odgovoril, da mu lahko izda recept, kako to doseči v velikih avtomobilskih korporacijah. »Inženirjem in drugim vodilnim sem na sestanku rekel, da imajo šest tednov časa, da naredijo avto, ki bo v redu. Imam vsa vaša imena, sem jim dejal, in če tega ne boste storili, boste iskali nove službe.« In se je posrečilo. Ampak vse to, kar je povedal Lutz, ni prav velika novost. O takšnem načinu vodenja koncerna, ki je temeljilo tudi na ustrahovanju, se je že dolgo šušljalo, a ga ni bilo junaka na pomembnem mestu, ki bi o tem spregovoril javno. Pa četudi bi zbral pogum, mu veliko ne bi verjeli. Prav pod železno roko dr. Ferdinanda Piëcha je VW postal velekoncern, globalno avtomobilsko podjetje, ki je pod seboj združilo veliko uglednih, vendar tudi nedonosnih avtomobilskih imen (Bugatti, Ducati ipd.). Na vseh najpomembnejših vodilnih mestih so bili zgolj inženirji (izjema je še sedaj prvi človek Audija, ki je po izobrazbi ekonomist), kar je bilo v skladu s Piëchovim nikoli jasno obrazloženim prepričanjem. Ko ga je na vrhu zamenjal dr. Martin Winterkorn, se je način vodenja nadaljeval. Ko je prav Winterkorn pred leti napovedal, da bo VW do letos zmanjšal povprečni izpust CO₂ za skoraj 30 odstotkov, ni bilo inženirja, ki bi tvegal svojo službo in povedal, da je obljuba neuresničljiva. In tako se je zgodilo, kar se je: v strahu za eksistenco (seveda tudi dobro plačano delo) so se šli inženirji tehnično alkimijo (sporna programska oprema pri dizelskih motorjih), ki pa seveda ni mogla prav dolgo trajati. Kaj torej? Način vodenja, ki pogosto temelji na ‘kulturi’ ustrahovanja, morda na kratek rok pripomore k velikim uspehom, toda dolgo ne more trajati in posledice so pogosto strašne. Velja za države in tudi podjetja. In posledice so za Volkswagen že sedaj neprijetne in drage, morda bodo tudi strašne.

Porsche Macan je letos najuspešnejši Porsche, tovarna pa je dva meseca pred koncem leta dosegla lanski prodajni rezultat.

Porsche, ki se je prav tako znašel v vrtincu afere koncerna Volkswagen, je točno dva meseca pred koncem leta prodal več avtomobilov kot v vsem lanskem letu – točno 191.784. Konec lanskega leta se je z novimi Porscheji po obli vozilo 189.849 ljudi. Zdi se torej, da vse tisto, kar je zadelo matični VW, prav veliko ne vpliva na posel s Porscheji. Po svoje je to tudi razumljivo, saj je VW res lastnik Porscheja, toda ta ni postal njegova tehnično-poslovna podružnica, ki bi pod krinko športnosti prodajala plebejsko množičnost. Takšnih primerov v zgodovini avtomobilizma niti ni malo, toda večina je končala žalostno oziroma neuspešno. Tako je pred dolgimi leti storil ameriški Ford: kot lastnik ugledne britanske tovarne Jaguar je v Jaguarja X preoblekel Forda Mondea. No, sedaj je videti, da takšni ali podobni skušnjavi ni podlegel Volkswagen. To bi bila seveda velika norost, a ‘Diesel-Gate’ dokazuje, da je med genialnostjo in norostjo tanka, zelo tanka meja. Porsche pelje zgledno naprej in dokazuje, da so bile skoraj vse dosedanje odločitve premišljene in zato tudi uspešne. Konec koncev to po svoje znova potrjuje manjši športni terenec Macan, zadnja velika novost hiše iz Zuffenhausna. Letos so jih prodali skoraj 70 tisoč in mu gre lovorika najuspešnejšega Porscheja. Kdo bi si mislil?!

Janez Kovačič