Teden 32, 2015

Johanna Quandt je umrla tako, kot je živela – tiho oziroma daleč od oči radovedne javnosti.

V želeni in odlični osamljenosti je umrla Johanna Quandt, tretja žena in vdova Herberta Quandta, človeka, ki je nekoč rešil BMW pred propadom in omogočil njegov nesluten razvoj. Johanna, v petdesetih tudi Quandtova tajnica oziroma sekretarka, je bila po Bloomergu druga najbogatejšo Nemka – malenkost več ima pod palcem zgolj njena hčerka Suzanne Klatten.

Vdovin lastniški delež družbe BMW bodo enakopravno razdelili med prej omenjeno hčerko in njenega brata Stefana, kar pomeni, da bo družina še naprej obvladovala 46,8 odstotka bavarske avtomobilske hiše. Po približnih ocenah naj bi bil ta delež vreden 11,5 milijarde evrov, čeprav trdijo, da je tržna vrednost BMW 59,9 milijarde evrov. Kakorkoli že, Johanna je odšla točno tako, kot je živela in živi vsa družina – tiho. Pravzaprav so Quandti nekakšna nočna mora rumenega tiska in tovrstnega dogajanja – ni jih bilo na pomembnih proslavah, niso se pojavljali na gala prireditvah, niso povzročali škandalov, skratka, bili so bolj ali manj nepopisan list. Res je, da se je Suzanne ločevala in je to zbudilo precej pozornosti, toda to je bilo bolj ali manj vse. Za vsakovrstno rumeno pisanje in branje je še toliko bolj neprijetno, ker Johanna Quandt ni umrla v kakšnem eksotičnem kraju, pač pa v bogataškem, toda mirnem in precej nezanimivem Bad Homburgu pri Frankfurtu. Bogata družina torej vztraja pri nenapisanem pruskem pravilu, ki pričakuje zadržanost v vseh pogledih, tudi tedaj, ko gre za bogastvo oziroma trošenje denarja. Johanna Quandt je bila seveda velika dobrotnica, ampak to je razumljivo samo po sebi, saj ne moreš veliko dati, ko imaš malo ali nič. In da so dali denar za raziskavo, ki naj bi pokazala, koliko in kako je bil Günter Quandt, oče Johhana Quandta, povezan z nacističnim režimom, spada v pričakovano maniro protestantskega bogataškega sveta.

Prometna varnost se je julija precej poslabšala. Vprašanje je, ali je to res veliko presenečenje.

Julija se je prometna varnost slovenskih cest bistveno poslabšala. Drastično povečanje števila umrlih je vrglo s tečajev tudi tisti del države in politike, ki jim je tega običajno malo mar oziroma se za vse skupaj zmenijo zgolj tedaj, ko si obetajo takšen ali drugačna politične točke. Ampak – zakaj se ne bi smelo zgoditi, kar se je? Slovenska prometna varnost je silno podobno nogometu – vsi s(m)o selektorji, pa naj o tem vemo kaj malega ali sploh nič. Zelo verjetno je, da smo na tem področju dosegli neko stanje, ki ga bo težko občutno izboljšati, po drugi strani pa statistiko bistveno pokvari nesreča, zelo podobna tisti, ki se je pred dobrimi tremi tedni zgodila na avtocesti pri Lomu. Pravzaprav ta država v zadnjih letih ni naredila nič takšnega, kar bi zadoščalo za domnevo, da bo žrtve v prometu iz leta v leto manj. Že ceste, eden najpomembnejših dejavnikov prometne varnosti, so v vse slabšem stanju. Nam tako (ne)ljubi Hrvatje si lahko obetajo tovrstno izboljšanje prav zaradi tega, ker so njihove ceste izjemno dobre oziroma so vse boljše. Avstrija že dolga leta ali morda desetletja vztraja pri prometni doktrini, ki ne temelji na visokih kaznih za prometne prekrške, pač pa na stalni oziroma pogosti policijski kontroli in to očitno prinaša dobre rezultate. Sicer pa si ne bi smeli delati kakšnih posebnih utvar – prometna varnost dobi veliko medijskega in drugačnega prostora predvsem v času, ko ni drugega. In tudi zato je, kot pač je.

Avgust je avtomobilsko najbolj neproduktiven mesec. Tovarne zaprejo vrata in s tem presahne sicer silen tok dogodkov oziroma novic. A tokrat je malenkost drugače ali je morda drugače vsako drugo leto – ko je na na vrsti avtomobilski salon v nemškem Frankfurtu. Bolj ali manj se ve, da je bienalen in se septembra izmenjuje s Parizom. Sredi prihodnjega meseca se bodo odprla vrata prireditve, ki že dolga desetletja velja za eno najpomembnejših in videti je, da ji ne morejo do živega niti števili azijski tekmeci. Ogrevanje za tokratni dogodek v nemškem finančnem središču pa se je kljub avgustovskemu mrtvilu že začelo. Jasno je, da bodo na domačem dvorišču najbolj v ospredju domači in da si bo nemška avtomobilska industrija vzela velik kos pozornosti in še večji kos razstavišča. Že napoved BMW, da bo razstavljal na 12 tisoč(!) kvadratnih metrih razstavnih površin in da bo preskusna steza daljša kot je bila pred dvema letoma, kaže na silovito željo po dominaciji. Tekmeci, predvsem domači in predvsem premijski, še niso razkrili svojih kart, a je povsem jasno, da si ne morejo ali ne smejo privoščiti kaj manj kot bavarski tekmec. Ta seveda ima razlog za velik salonski pomp, kajti rojeva novo verzijo sedmice. In ko je v igri tako pomemben avtomobil, je veliko skoraj premalo.

Janez Kovačič