Teden 28, 2015

Nemški Porsche drvi k zastavljenemu cilju. Utegne se zgoditi, da bo njegov patricijski značaj skoraj neopazno postal plebejski.

Nemški Porsche uresničuje napovedane cilje – junija je prodal več kot 20.831 avtomobilov ali 114 tisoč v letošnjega pol leta. Pomeni, da bo – če se ne bo zelo zalomilo – letos izdelal in prodal več kot 200 tisoč vozil.

Če pustim ob strani dejstvo, da se tovarna iz Zuffenhausna iz nekdaj butične spreminja v množično in da se ji tudi pomemben pridevnik – premijska – utegne kmalu izmuzniti, je po drugi strani eden najbolj nazornih dokazov absurdnosti sistema, v katerem tako prijazno živimo nekaj zadnjih desetletij. Bistvo je znano – vedno več in več, pa naj se zgodi karkoli. Na niti eni predstavitvi novega avtomobila ni bilo rečeno: zelo bomo zadovoljni, če bomo prodajo povečali za 0,1 ali 0,5 odstotka. Vedno so bili cilji bistveno ambicioznejši. In ta ‘vedno več’ – pa ne le v avtomobilski industriji – tlakuje udobno pot do propada. Takšnega tempa preprosto ni mogoče zdržati  in v resnici zanj tudi ni nobene potrebe. Uničenje in samouničenje nam je zapisano v genih. Ne pomaga nič – ne naravne katastrofe ne človeške (državne) drame. Zdrava pamet izgublja bitko.

Na Hrvaškem so, tako kot mi, zboleli za pretiranim (prometnim) normativizmom in ne vedo, ali je učinek dober ali slab.

So počitnice ali še bodo. Veliko tistih, ki si jih lahko privoščijo, si jih bodo  na Hrvaškem. Tam so prav te dni spremenili zakon, ki je doslej voznikom, mlajšim od 24 let, prepovedoval voziti avto z motorjem, močnejšim od 80 kilovatov (109 ‘konj’). Prav, a hkrati je ostalo v veljavi določilo, ki tej kategoriji voznikov omejuje najvišjo hitrost vožnje na 120, 100 oziroma 80 km/h. Ker je še nekaj (zgodovinskega) spomina, si rečeš, da je nekako tako, kot je bilo v rajnki državi – veliko zakonov, pa precej mlahav red. Videti je, da so tudi naši južni sosedje (tako kot mi) zboleli za znano boleznijo. Evropska statistika bo seveda kazala všečno sliko formalne ureditve številnih področij, v resnici pa zakoni v balkanskih državah prepogosto ali zelo pogosto predstavljajo nekakšen Potemkinov paravan. Tudi pri naših sosedih niso mogli ugotoviti, ali so in sedaj delno odpravljene omenjene omejitve učinkovale. Je napredek že to, da so to ugotovili? Morda. V krajih, kjer živimo, so merila očitno nekoliko drugačna in bolj ‘prilagodljiva’ kot drugje …

Kitajska se počasi ‘ohlaja’ in nedavni borzni črni petek morda napoveduje okoliščine, ki se bodo v primerjavi z grško dramo zdele mačji kašelj.

Medtem ko je Evropa gledala Grčijo, se je na drugem koncu sveta dogajala drama. Ker se je gospodarska rast na Kitajskem upočasnila bistveno bolj kot so računali, se je tamkajšnjim borzam zgodil črni petek. V nekaj dneh so najbogatejši Kitajci izgubili okoli 350 milijard dolarjev. Ampak zanje nam je vseeno, čeprav je kristalno jasno, da utegne imeti kitajsko gospodarsko ohlajanje globalne posledice. In predvsem nemške premijske hiše so črni petek tako rekoč v hipu občutile na svoji koži. Prodajalci münchenskih Beemvejev pravijo, da kupci pričakujejo popust in če ta ni vsaj 15-odstoten, odkorakajo, verjetno h konkurenci. Spominjam se pogovora s pomembnim predstavnikom tovarne BMW pred leti, ko je Konfucijeva dežela postala pravi avtomobilski ‘eldorado’. Vprašal sem: »Ali sedaj, ko cveti tisoč kitajskih cvetov, morda razmišljate o časih, ko bo drugače?« »Ne«, je bil odgovor, »ni pravega razloga za to …«

Janez Kovačič