Dirkalniki s sredine prejšnjega stoletja ali še starejši so, tako kot serijski avtomobili tistega časa, danes videti arhaični. In tudi so. Z današnjimi očmi je šlo takrat še za pionirsko dobo dirkanja z avtomobili, kjer je bil ves razvoj usmerjen zgolj v veliko moč motorjev in dobro lego na cesti, kar je na koncu pomenilo hiter dirkalnik.
Med znamkami, ki so še danes v vrhu avto športa, prednjačita dve: Ferrari in Mercedes-Benz. Prvi je začel resno z delom in dirkanjem po drugi vojni, drugi pa že krepko pred njo. Italijanski M4 je nedavno na trge poslal nekaj čudovitih primerkov.
Ferrari Monza
V zgodnjih 50. letih prejšnjega stoletja se je Ferrari za dirke dirkalnikov s pokritimi kolesi odločil opustiti 12-valjni motor oblike V in ga nadomestiti z vrstnim 4-valjnikom, ki je imel v prvi različici leta 1953 prostornino 2,5 litra ter moč 164 kilovatov (220 ‘konj’), kar ga je pognalo do 240 kilometrov na uro.
Leta 1954 je predstavil dva nova dirkalnika, 500 Mondial z 2-litrskim in 750 Monza s 3-litrskim vrstnim 4-valjnikom. Slednji je zmogel 186 kilovatov (250 ‘konj’), kar je bilo pri 760 kilogramih lepa popotnica za dirke. Žal je na improviziranem testiranju v njem izgubil življenje dobro znani, odlični dirkač Alberto Ascari, z njim pa sta uspešno dirkala Mike Hawthorn in Umberto Maglioli – med drugim sta zmagala na čisto prvi dirki tega vozila v Monzi.
Miniatura prikazuje dirkalnik s štartno številko 2, ki ga je leta 1964 na famozni dirki Carrera Panamericana vozil Alfonso De Portago in ki je na dirki odstopil.
Ferrari 860 Monza so predstavili leta 1956, torej ravno v letu, ko se je Mercedes umaknil z dirkališč. Tudi to je bil razlog, da je Ferrari znova osvojil naslov svetovnega prvaka. Motor tega dirkalnika je imel že 3,4 litra ter 209 kilovatov (280 ‘konj’), a je bil tudi za 100 kilogramov težji. Posebnost te različice serije Monza je, da je dobila vijačne vzmeti na prednji premi, zaradi katerih je bil dirkalnik bolj stabilen v zavojih.
Isti dirkač, Alfonso De Portago, je leta 1956 vozil takšen dirkalnik na dirki Nassau Trophy s štartno številko 13 in z njim osvojil 3. mesto.
Obe miniaturi blagovne znamke Art Model sta naprodaj za enako ceno – 54,9 evra.
Mercedes-Benz SSK
Daleč pred drugo svetovno vojno, leta 1928, so v Stuttgartu predstavili roadster (dvosedežni kabriolet) SSK. Kratica je označevala ‘Super Sport Kurz’ ali po naše super športen in kratek – slednje se nanaša na skrajšano medosno razdaljo. Njegove zmogljivosti in predvsem številni uspehi v moto športu so ga v tistem času uvrstili med najbolj spoštovane dirkalnike, danes pa sodi med najbolj priljubljene, a tudi najdražje starodobnike.
Zanimivo je, da je SSK zadnji avtomobil te znamke, ki ga je zasnoval Ferdinand Porsche, preden je ustanovil lastno blagovno znamko. Motor v njem je za današnje čase konstrukcijsko zelo nenavaden: je vrstni 6-valjnik s prostornino bogatih 7 litrov, z eno odmično gredjo v glavi in z mehanskim puhalom, ki ga je voznik ‘vklopil’ tako, da je popustil in znova pritisnil plin. Takšen SSK je zmogel od 150 do 220 kilovatov (200 do 300 ‘konj’), odvisno od različice. S 190 kilometri na uro je bil takrat eden najhitrejših avtomobilov na svetu.
Manj kot 40 so jih izdelali in polovica njih je bila dirkalnikov. Pri znamki Rio ponujajo miniaturo serijske (cestne) različice letnik 1928 v rdeči barvi ter bele dirkaške različice s štartno številko 1, kakršnega sta na dirki Le Mans leta 1931 vozila Boris Ivanoski ter Henri Stoffel ter se uvrstila na 2. mesto. Za vsakega od njiju je treba odšteti 54,9 evra.
Vinko Kernc
Foto: M4