Sergio Marchionne: kje so rezultati?

Sergio Marchionne je obljubil zmage Ferrarija v F1. Kdaj jih lahko pričakujemo?

Imeti mnenje o človeku je legitimno in dokler ni žaljivo, je tudi moralno neoporečno. Največ tovrstnih mnenj je seveda o znanih ljudeh in med njimi je v avtomobilskih krogih zagotovo med najbolj kontroverznimi Sergio Marchionne, šef koncerna FCA.

***

Najlažje je seveda s kladivom po glavi, mnogi potem mislijo, da so s takšnim početjem pomembneži. Jaz pa si ne upam soditi, ker imam več neznank kot enačb, kot bi se izrazil matematik.

(Uspešno) spojiti dva manjša koncerna, kot sta bila Fiat in Chrysler, je izjemno velika stvar. Voditi novonastali gigant FCA prav tako. In še vedno kaže, da gre koncernu uspešno; ne skokovito navzgor, ampak počasi, kar se na dolgi rok lahko izkaže za bolj zanesljivo. Tako previdno gledam in si mislim o Marchionneju, kar sem napisal že po ženevskem avtomobilskem salonu leta 2014.

Toda od takrat so minila že tri leta in nekih velikih premikov ni zaznati. Alfa Romeo Giulia je zamujala, italijanske znamke so po začetnih strmih vzponih v ZDA v le malo manj strmih (prodajnih) padcih, Fiat še vedno nima ključnega modela (Punto), ‘evropski’ Tipo (kombilimuzina in kombi) je še vedno redek kot platina, Lancia je še nekaj stopnic bliže kleti, posvečeni mediji pa pišejo o (še ne dokazanem) goljufanju z izpusti dizelskih motorjev.

Verjamem, da ima Marchionne večje skrbi od novih modelov, začenši z velikim trudom najti še enega od velikih avtomobilskih koncernov za sodelovanje (na GM pritiska že kako leto in sliši se, da so se mu s prihodom Donalda Trumpa znova dvignili ti apetiti), a v neki točki tudi ti morajo priti, saj bo brez njih vodil znamke brez modelov vsaj v italijanskem delu koncerna. Projekcija je znana, neizogibna in kruta.

Potrpežljivost je lahko velika, toda trdim, da je v neki točki Marchionne naredil ključno napako. Konec leta 2014 je odslovil Luco di Montezemola, dotedanjega šefa Ferrarija, kar samo po sebi (morda) niti ni problematično. Glavni vzrok je bil uradno nestrinjanje glede politike, ki jo je Montezemolo vodil s Ferrarijem. Da bi Marchionne to podkrepil, je v tistem času nekje izjavil, da Ferrari ne dosega ustreznih rezultatov v F1 in da bo zdaj on sam to uredil.

In?

Sezoni 2015 in 2016 sta za nami in s Ferrarijem v F1 ni nič bolje, prej slabše. Nekaj sicer drži: če bi vsa leta zmagoval Ferrari, bi F1 ugasnila, saj bi postala dolgočasna. A ne gre za to; gre za to, da je Marchionne odslovil Montezemola, na njegovo mesto postavil sebe in obljubil rezultate. Koga bo zdaj odslovil? Sebe?

Možnih je več preprostih razlag. Prvič, da je to rekel le zato, da je potešil pritisk medijev na podlagi njegove odločitve. Drugič, da si je le želel biti (tudi) neposreden šef Ferrarija (posredno je kot šef FCA tako ali tako tudi šef Ferrarija), kar je zagotovo prestižen naslov, a se mi zdi, da je Marchionne vseeno prevelik človek, da bi imel tako zemeljske želje. Tretjič, da je resnično mislil, da je zmagati v F1 tako preprosto, da bo tudi on, v F1 sicer popoln ‘outsider’, to zmogel. Če je tako, sem precenil njegovo veličino. Najbrž so vzroki bolj zapleteni, a se zdi, da v nobenem primeru Marchionne ni ravnal prav. Če nima nekega zelo dolgoročnega načrta.

Če ga nima, je jasno pokazal, da vseh niti ne drži v rokah, kot se je morda pri vsej dosedanji potrpežljivosti zdelo.

Vinko Kernc

Foto: VK