Samovozni avtomobili: tudi za, a predvsem proti

Samovozni avtomobili: 1 za, 4 proti.

Najbrž se mnogo ljudi veseli samovoznih avtomobilov.

Prvi problem je že v tem, da jih marsikdo od nas najbrž ne bo doživel v popolni obliki.

***

Že na tej strani je bilo precej zapisanega na to temo, tako tehnično kot zgolj mnenjsko. In da tehnike ne ponavljam, naj le dodam nekaj novih misli in spoznanj.

V končni, idealni fazi bo s samovoznimi avtomobili manj prometnih nesreč, morda celo nič, a za slednje si ne bi – pri današnjem stanju in znanju – ne bi upal dajati roko v ogenj. A tudi če jih bo ‘le’ manj, je to že zadosten razlog, da gre napredek v to smer.

V nasprotju z vseznalci, ki se postavljajo v vlogo Nostradamusa ali vsaj Leonarda da Vincija (kakšno naključje, da sta bila sodobnika!), bom skromno nastopal s položaja zatečenega stanja.

1. Tehnične prepreke, ko gre za sam avtomobil, so blizu zelo dobre rešitve, za brezhibno pa bo treba še precej drobnih nastavitev.
2. Prometno stanje ne omogoča samovoznih avtomobilov. Mogoče ponekod v Nemčiji, v Italijo pa bi morali za 10 let naseliti Švede in izseliti Italijane … nekam drugam.
3. Pravno stvari še zdaleč niso rešene niti na akademski ravni. Kdo bo kriv v primeru nesreče? Kakšen algoritem bo moral imeti samovozen avtomobil, ko se bo soočal med dvema (ali več) slabima izidoma bližajoče se prometne nesreče (ali po domače: koga prihraniti in koga poškodovati ali celo ubiti)?

Marsikdo bo ostal živ in s tega stališča se menda že splača v ta projekt, zato sem s tega zornega kota načeloma ‘za’.

Ampak vložek bo ogromen, izplen pa razmeroma majhen. Na marsikaterem drugem področju je še vedno z manj napora mogoče rešiti več življenj. Ampak očitno je avtomobilska industrija postala močan motor napredka, na žalost pa gre iz nje razmeroma malo novosti v splošno uporabo ali na druga področja. V nasprotni smeri (infozabavni sistemi!) je ta hip precej bolj živahno.

Slehernik si seveda stvar predstavlja preprosto in čudovito: zjutraj bo na pol zbujen sedel v avtomobil in se bo, medtem ko ga bo peljal na delo, v njem še obril. Ali pa ga bo zvečer pripeljal pijanega domov. Čudovito.

Toda svet se bo moral za to krepko spremeniti. Med drugim bo moral imeti avtomobil mnogo podatkov, za katere danes mislimo, da so povsem osebne ali zasebne narave. In če jih bo imel, bodo dostopni. Še do vsega, kar je danes nekje v nekem procesorju ali na disku, je nek heker našel pot. Torej adijo zasebnost. Če nič drugega, bo nekje podatek, kje se neko vozila nahaja in to v čisto vsakem trenutku. Adijo zasebnost. Še lepše bo, ko se bo nekomu zahotelo nek avtomobil poslati v gručo ljudi in mu za to ne bo treba nositi brezrokavnika, polnega palic dinamita, pač pa bo le odprl prenosnik in malo tipkal po tipkovnici. In gledal rezultat v živo. Pa še posnetke z različnih zornih kotov bo mimogrede črpal s kamer okoliških avtomobilov in drugih naprav za zajem gibajočih slik. Pesimistično, pravite? Mogoče, ampak razmislite dvakrat.

Naslednja sprememba, ki bo opazna na vsakem koraku, bo na prometni infrastrukturi. Vse bo moralo biti enolično določeno in brezpogojno jasno, ker z avtomobilom pač ne bo upravljal človek – voznik, ampak nek procesor, ki (še) nima sposobnosti improvizacije in logičnega razmišljanja. Ljudje v splošnem, tudi tisti, ki imajo radi vse po škatlicah, nismo ravno pristaši ‘orvelovskega’ okolja, pa četudi samo v prometu.

Zato sem s tega zornega kota proti.

Navsezadnje, a tu počasi že obupujem, osebni avtomobil vendarle ni zgolj sredstvo za iz A v B (za to so avtobusi, taksiji, …), ampak zasebni prostor, kamor se umakne posameznik, družina ali družba. Tu in tam nas je še vedno nekaj takšnih, ki z veseljem sedemo, poženemo stroj in peljemo, z nekim ciljem ali kar tako. Za takšne ne bo več prostora. Adijo zasebnost.

Resno razmislite o zadnjem stavku, ki sem ga samo v tem prispevku uporabil trikrat. Ali res hočemo tja? Jaz nočem, zato sem (in tale glas šteje za tri) s tega stališča proti.

Leta 1889 so se Parižani v večini hudo zgražali, ko je neki Gustav postavil grdo železno konstrukcijo ob Seni. Danes je to železje na majicah, čajnih skodelicah, … da skrajšam – vemo kje vse in vsi gremo v Parizu najprej tja. Mogoče bodo čez 100 let na samovoznost gledali kot nekaj samo po sebi umevnega in v šolah se bodo učili o groznih časih, ko je moral človek SAM upravljati z vozili. Ko bodo prvošolčki to izvedeli, se bodo tresli od groze.

Ampak kaj pa če bodo nazaj gledali z jezo, ker se s tem pač nepreklicno končuje zasebnost v avtomobilu, posledično pa tudi drugje? Kakega Terminatorja ne bodo mogli poslati nazaj v preteklost, ker bi moral ubiti nekaj sto inženirjev in nekaj sto tisoč ljudi, ki se danes tega – ubogi nevedneži – ne zavedajo.

Kakor kaže danes, sem vesel, da ne bom priča tem časom in da sem za rep ujel tiste lepe romantične čase čiste mehanske (avtomobilske) tehnike.

Vinko Kernc

Foto: Daimler, Volvo