Predor kot pristanek na Luni Predor kot pristanek na Luni
Avtocestni predor skozi Karavanke se zdi kot še en nerešljiv primer, ki čaka politično priložnost, ne pa rešitev kot posledico zdrave pameti. Država nič,... Predor kot pristanek na Luni
Predor Karavanke

Predor Karavanke: več časa zaprt kot odprt . Vozniki pa nič.

Avtocestni predor skozi Karavanke se zdi kot še en nerešljiv primer, ki čaka politično priložnost, ne pa rešitev kot posledico zdrave pameti. Država nič, vozniki pa mirno stojijo v vrsti.

VK_BC rŽe med gradnjo je presenetil graditelje – vode je bilo več, kot so domnevali, da je bo, kar je zavleklo dela. Se zgodi. A zdaj vemo, da je tam vode več, kot so domnevali v osemdesetih, so pa tudi boljši in učinkovitejši stroji, več splošnega znanja o kamnih in o gradbeništvu pa še kaj. S številko: smo 24 let naprej od trenutka, ko so skozenj zapeljali prvi avtomobili.

Karavanke so nastale v terciarju, torej nekje v času od pred 64 milijoni do pred 2,6 milijona let. Poleti leta 1969 je Neil stopil na Luno in Hubble, leta 1990 eden takrat najbolj zapletenih tehnoloških izdelkov, je že zastarel. Tunel skozi Karavanke, odprt leta 1991, že odtlej čaka drugo cev.

Končno je padla odločitev za vrtanje druge luknje. Začeli bodo čez dve leti, vrtali in gradili šest. Človek pomisli, da bodo strgali z žličko, kot v ameriških filmih zaporniki, ki praskajo rov za pobeg. Dve leti bodo izbirali dobavitelja žličk in na koncu bo to zagotovo kakšno podjetje, ki bo žličke pričelo izdelovati šele po zmagi na javnem natečaju, sicer pa bo to podjetje v lasti sestrinega moža nekega politika.

Jasno je (a ne povsem opravičljivo), da imajo veliki (gradbeni) projekti v državi politično ozadje. Za gradnjo predora se je odločal (tudi) politični vrh tiste gnile države, ki je omogočila bogatenje le peščici, a so vseeno zvrtali luknjo v času, ko avtomobilska cesta znotraj takratnih meja še zdaleč ni bila samo po sebi umevna infrastruktura. Zdaj, ko jih precej več in menda tudi dosti bolj mastno kopiči pošteno zaslužen denar kot v oni stari gnili državi, smo potrebovali 24 let, da smo se odločili za drugo cev.

Tudi za gradnjo predorov je znanost, najprej gradbena, potem še prometna. V slednji prevladujeta dve nasprotujoči se mnenji. Prvo pravi, da je bolj varen enoceven predor; če se v njem kaj zgodi, se vozniki lahko obrnejo in ‘uidejo’ katastrofi. Sliši se dokaj logično, a v praksi najbrž ni – že malo večji avtomobili težko obrnejo na dveh pasovih, dostavniki še težje, da o tovornjakih in avtobusih ne govorimo. Predstavljajte si še paniko ob katastrofi, podkrepljeno s klavstrofobijo, pa imamo stanje, ki ne more rešiti sicer teoretično rešljivega pobega. Drugo mnenje najbrž upošteva pravkar navedena dejstva in podpira dvocevno varianto. Če se vozite po Evropi, najbrž veste, da so predori, kjer je promet gostejši, že skoraj vsi dvocevni. Tudi turski dvojec malo naprej po isti (avto)cesti.

Kaj smo torej čakali 24 let? Denar morebiti?

Tu smo pa v začaranem krogu; če hočemo turiste ali vsaj tranzit, da kaj zaslužimo, moramo ponuditi pretočno cesto. Te pa ne moremo zgraditi, ker nimamo denarja. Ampak – zato se pa ljudje združujemo v države, a ne?

Ker smo vajeni, da se pri nas vsak državni projekt najprej zavleče in potem še podraži (a ne za 15 odstotkov, pač pa za 200 ali 300), optimistično računam, da bo druga cev karavanškega avtocestnega predora odprta leta 2028. A takrat bo že zastarel, saj bo večina avtomobilov že vozila sama, predor pa seveda ne bo opremljen s potrebnimi oddajniki za varno vožnjo teh vozil.

Pri vsem skupaj še vedno ne razumem le tega, da vozniki mirno gledajo na večne zastoje in da nobena struja, politična ali nepolitična, ne udari po mizi. Saj gre navsezadnje tudi za varnost ljudi in denar, ki ga ni, ker se turisti daleč ognejo temu zamašku.

Vinko Kernc