Pravila – za (našo) varnost? Ja pa ja.

V letalih so načeloma prepovedane elektronske naprave, točneje njihova uporaba med letom, še bolj točno: elektronske naprave, ki oddajajo (ali sprejemajo) elektromagnetne valove. Nekdo, ki je (bil) uslužbenec organizacije IATA in ki se fizike spomni ravno toliko, da še ve, da elektromagnetni valovi so, je ugotovil, da ti lahko zaradi motenj zrušijo letalo. In so sprejeli zgornji ukrep.

A je znotraj povezanih letalskih prevoznikov interpretacija lahko različna in spreminja se tudi s časom. Spomnim se neke tečne Lufthansine stevardese, ki je nekega po videzu sodeč poslovneža na videz čisto prijaznih namenov, ki je pri vstopanju v letalo govoril po mobilnem telefonu, nadrla kot smrkavca, ki je ravnokar ukradel neki babici denarnico. Danes pri večini letalskih kompanij zahtevajo, da je mobilni telefon brez povezave do trenutka, ko letalo po pristanku odpre vrata. Tudi pri Adrii. Pri Lufthansi pa lahko danes to storite, ko ugasne znak za obvezno privezovanje z varnostnim pasom.

Stvari očitno niso dorečene, pa tako velik pomen ji pripisujejo! Gre namreč, kot pravijo, za varnost vseh potnikov in posadke.

Kako dorečeni so potemtakem predpisi za varnost v prometu? Če se malo peljete po Evropi, boste ugotovili, da so standardi, ki služijo varnosti, ob delih na cesti zelo različni, enako velja za denimo dovoljene hitrosti v tunelih.

Zato se upravičeno lahko vprašamo, kakšen je sistem določanja standardov, ki so namenjeni varnosti – pa nadaljujmo s cestnim prometom. Tu se seveda ustavimo na mestih, ki nas najbolj bolijo: pri omejitvah hitrosti. Pa ne, da bi nas bolelo s teoretičnega zornega kota, pač pa s čisto praktičnega – tu nas državni organi najraje čakajo, da nam izpulijo denar.

Vprašajmo se, čemu je nekje neka hitrostna omejitev. Kdo jo je določil in na podlagi katerih argumentov? Če gledamo skozi zgodovino avtomobilizma, (splošne) omejitve hitrosti sploh niso tako stare in same po sebi umevne; do njih je prišlo, ko se je zmogljivost avtomobilskih motorjev nenadoma izjemno povečala, avtomobili pa kot celota temu niso bili kos. Po domače: leteli so s ceste.

To se je zgodilo tam v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja in sicer le kot začasen ukrep. Toda medtem so se izboljšale ceste: asfalt, oznake, gradnja, širina in še kaj. Medtem so se izboljšali avtomobili: gume, podvozje, varnostni sistemi (aktivni in pasivni), stabilizacijski sistemi. Medtem se je tudi povečalo število avtomobilov, res je, ampak ali ste kje zasledili, da bi omejitev slučajno ne veljala, če ste na cesti sami? Ironično je, vsaj v primeru stacionarnih radarskih merilnikov s fotoaparati, prav to edini način, da vam lahko očitajo preveliko hitrost – ko ste na fotografiji sami.

Najlepše je slišati, da smo pred zakonom vsi enaki. Jaz srčno upam, da temu ne nasedate (več). Glejte in berite malo poročila. Smo pa enaki tam, kjer to resnično ni smiselno oziroma lahko celo ustvarja stalno nevarnost na cesti. Povem skrajna dva primera. Na isti točki iste ceste pri omejitvi 70 vozita dva voznika: 30-letnik z 12-letnim stažem voznika, z odlično motoriko, vidom in izkušnjami ter z novim avtomobilom, in 80-letnik v podrtem Jugu s 15 let starimi gumami. Radar bo mladca ‘kaznoval’ s 500 evri globe in 5 kazenskimi točkami, ker se je peljal 85, ata bo pa mirno odnesel polno denarnico pri 75, ker pri takšni hitrosti radar še ne strelja.

Najlažje bi seveda bilo, če bi imeli ljudje vgrajeno samokontrolo, zaradi katere bi v vsaki točki ceste vozili primerno svojemu znanju in okoliščinam (cesta, vreme, lokacija, avtomobil), a tega ni mogoče pričakovati, zato so tu zakoni. Kar je prav.

Narobe pa je, da so predpisi pomanjkljivi, zakoni togi, država pa lačna in pod pretvezo vaše varnosti iz vaših žepov puli denar tam, kjer ji je to najlažje početi.

(Naša) varnost je pri tem izključno krinka, ki ji nasedamo.

Vinko Kernc