Pariz 2016 (1)

Ferrari: hitrost, trušč motorjev, adrenalin, poželenje, vedno v središču pozornosti.

Človek nikoli ni zadovoljen in tudi (sposojen) moto te strani je ‘jamais contente’ ali nikoli zadovoljen. A se je vedno modro vprašati z razdalje, če je nezadovoljstvo smiselno. Poglejmo, na primer, letošnji avtomobilski Pariz: bolj drugačen glede na predlani, kot je bil zadnje četrt stoletja glede na dve leti prej, pušča takšna vprašanja neodgovorjena.

Najprej vreme. Še danes se mi v glavi ob misli na salonski Pariz zavrtijo slike dežja, vetra in mraza, čeprav je zadnja leta praviloma drugače. A tako toplo, da bi spal pri na stežaj odprtem oknu, še ni bilo.

Potem sejmišče. Še nikdar ga niso v dveh letih tako predelali, prezidali, dozidali, zagradili, pregradili in še kaj. Ne zdi se še dokončan, a se zdi tudi, da bo vsaj malo boljši: prijaznejši, prostornejši, svetlejši, najbrž pa tudi malo lepši.

Sledi stalnica parceliranja. Ne vem, zakaj se mi zdi vsakokrat to tako pomembno, saj najbrž v resnici ni, a če na kratko povzamem, tudi ne bo nič hudega. Torej o parcelah. V precejšnji meri je najbrž spremembam botrovalo dejstvo, da je kar nekaj znamk ta največji evropski avtomobilski salon preskočilo, na koncu je pa takole. Še zdaleč ni pravilo, a se hala 1 zdi neke vrste glavna hala: že zaradi tega, ker je številka 1, pa ker je največja, pa ker tam od pradavnine kraljujejo velike tri francoske znamke. No, iz te hale je pobegnil BMW in si (z Minijem) prisvojil celo pritličje ene novejših hal, prav tako je od tam ušel Daimler, ki je našel prostor v isti hali kot BMW, a v nadstropju in na mestu, kjer je bila doslej Kia. Na mestu, kjer je bil od vedno Lamborghini, zdaj zeva praznina (vsa čast znamki, a menda jo še najbolj pogrešamo zaradi krasnih deklet), za Ford, ki ga letos ni, se pa sploh ne spomnim, kje je bil predlani. Nič hudega.

Zadnja sprememba, ki je le evolucija in se ne nanaša le na pariški salon, je digitalizacija. Vse manj znamk daje novinarske materiale na ključkih USB in vse več jih daje vizitke s spletnim naslovom. Na drugi strani opažam (in to je skupno mnenje številnih novinarjev, ki sem jih srečeval), da še vedno niso sposobni zagotoviti nekega poštenega omrežja Wi-Fi. Da bo mera polna: prvi, na katerega se skuša novinar priklopiti, je v novinarskem središču in tam – ni deloval. Ne morem si misliti, kaj si mislijo tisti, ki v prisotnost na salonu zmečejo milijone evrov, potem pa poročanje trpi zaradi nekaj deset evrov dragega projekta. Samo da veste, da bi bil tudi tale zapis lahko bolj popoln, če čebula ne bi če imela.

Ni seveda prvič zapisano in povedano, da so avtomobilski saloni izgubili svoj blišč. Razlog ni en sam, temveč jih je več majhnih ali malo manj majhnih. Glavni je zagotovo ta, da proizvajalci svoje novosti v sliki, besedi, pogosto pa tudi v videu objavijo pred začetkom prireditve, najmanjši pa ta, da – ker je danes že vsakdo fotograf z mobilnim telefonom – resnim novinarjem že nekaj časa ni več omogočeno normalno delo. Pa še padalcev je vse več vse tja do mulčkov, ki jim še niti ni jasno, da je novinarstvo poklic, saj še polovice osnovne šole niso končali. Tako so saloni vse bolj svaljkanje nekih oseb brez ustreznih izkaznic ali dovolilnic.

In zato, pa tudi zato, ker ste večji del novosti že videli na spletu in tam o njih vse prebrali, tokrat malo drugače. Iztočnica je, kako se ti (v tem primeru meni) salon odkriva, ko greš skozenj.

Vsakokrat uberem kako drugo taktiko napada na nasprotnika, tokrat sem izjemoma začel v hali 1 povsem zahodno in sklenil sovražnika obkoliti v zadnji hali povsem na vzhodu. In izkazalo se je kar uspešno. Daljni zahod je povsem v lasti koncerna FCA, ki ima to ‘srečo’, da si lasti (tudi) znamke Alfa Romeo, Maserati in Ferrari. Vseeno, ali je svetovna premiera ali le del današnje ponudbe, vedno je tam naokoli gneča, da stojijo v vrsti za vstop na razstavni prostor. Tokrat je k Ferrariju vleklo tudi zaradi dveh zverin. Prvi je GTC4Lusso T, pri katerem se je 12-valjnik umaknil turbo 8-valjniku s 760 Njutonmetri in 610 ‘konji’.

Drugi je 12-valjni LaFerrari Aperta (po domače odprta, ker v Italiji je avtomobil ‘makina’ in zato ženskega spola – kako prikladno), ki ni kupe ampak kabriolet oziroma roadster oziroma targa. Serijska je platnena streha, doplačilna pa trda.

Kot največje možno nasprotje je takoj zraven Fiat. A pozor. Fiat 500 Riva, različica, ki spaja znamki Fiat in Riva (blagovna znamka skupine Ferretti Group, ki izdeluje prestižna plovila), ni le z drobnimi popravki približana navtičnemu duhu. Sliši se morda dolgočasno, a, kot pravijo, ne zmorejo slediti povpraševanju. Kar je na koncu edini namen (včasih pa le želja) proizvajalca česarkoli.

Maserati se je zdel potisnjen v kot, nekako neposrečen razstavni prostor je imel, kjer niso mogli izpostaviti svoj Levante, prestižni športni terenec, tako, kot bi ga morda kazalo, saj FCA dokaj pozno vstopa v ta segment in – kot kaže – preveč sramežljivo.

Nadaljevanje sledi.

Vinko Kernc

Foto: VK