Moj e-mobilen dan

Twizzy, prvovrstna zabava, a tudi dober potencial za vse, ki jim je skuter nuja oziroma službeno vozilo, in Zoe, čisto resen mestni osebni avtomobil, tudi prikupen in zabaven v vožnji.

Ni bil prvi elektromobil in zagotovo ne zadnji, ki sem ga in ga bom vozil. Nič posebnega, najbrž nas bo večina, ki tole beremo, prej ali slej vsaj okusila ‘čare’ električno gnanih avtomobilov.

Najbrž ni nobena skrivnost, kakšen je moj službeni odnos do elektromobilnosti v term hipu. Prvič, nisem proti elektromobilom, v resnici sem za, saj je motor genialen tako konstrukcijsko (trikrat manjše zunanje mere ter vsega nekaj sestavnih delov v primerjavi s kakih sto pri turbobencinskih ali turbodizelskih …) kot po zmogljivostih (največji navor že v hipu, ko se prične vrteti), s čimer kotira opazno višje od današnjih pogonov. In drugič, v tem trenutku  sem ZA elektromobile za javna in zasebna podjetja za rabo v mestu in sem PROTI elektromobilom za osebno rabo. A se vsakokrat z veseljem in zanimanjem pustim prepričevati.

Tako sem nekega dne zjutraj sedel v Renaultov Zoe. Poznam ga in vtis je ostal enak: prikupen avtomobilček na pogled in v vožnji. Začelo se je krasno – rahlo je rosilo, vklopim brisalnike in že šibam po mestu sem ter tja. Vse pod nadzorom, luči, plin, zavore, volan, nič posebnega, a zelo dober navor, s čimer me prepriča. Malo se ‘igram’ z regeneracijo, skušam porabiti čim manj, potem pohodim, da vidim, kaj zmore. Nekih 40 kilometrov sem prevozil, kar je pomenilo dobri dve uri in pol sedenja za volanom. Nič mu ne manjka, dobri sedeži, lahkotno upravljanje s krmiljenjem vred, avdio sistem je tudi tu, skratka in da ne dolgovezim: prepričal me je.

Medtem se je vreme slabšalo iz minute v minuto in sredi dopoldneva zamenjam za Twizzy. Temperature okoli ničle niso šala, če nisi zaprt v prostoru in v Twizzyu nisi. Tale je imel doplačilni spodnji del vrat, ki niti niso vrata, le nekakšen zapah. Med njim in karoserijo je za prst prostora. Oblečen in obut kot za na Anapurno sem se počutil kot najstnik na mopedu v dežju, nostalgija me je kar malo pogrela, počutil sem se prijetno, pa še mimoidoči in mimo vozeči so mi dvigovali palec in me nagrajevali z dobronamernimi nasmeški. Zabava, vam povem.

Twizzy je namreč avtomobil: ima štiri kolesa, streho nad glavo, prednjo šipo z brisalnikom, volanski obroč, neke vrste merilnike, plin in zavoro kot avtomobil, avtomobilski sedež z varnostnim pasom in še en tak sedež v drugi vrsti. Je pa tudi motocikel: mimo vozeči avtomobil, ki povozi lužo, te zalije, navkljub prednji šipi pa se zrak v notranjosti, če ji lahko tako rečem, vrtinči. Res je, da ni posebej hudo, če se nagneš zelo naprej, a tako se pač ne moreš prav dolgo voziti, pa tudi varno ni prav dosti. Twizzya tudi niso pognali v zidove, tako da ne vem, koliko bi dobil zvezdic Euro NCAP ali bolje kaj bi se mi zgodilo, če bi se bil zaletel. Dež pa ne pada več, zdaj lije kot iz škafa. Zdelo se bo smešno, a jaz sem užival; pravo nasprotje tistega, ko sem pred leti Twizzya prvič preskušal na sončni Malagi (ali na Ibizi, saj je vseeno) sredi poletja. Tam se je zdel kot nalašč za izposojo turistom namesto skuterjev, s katerim jih veliko pade, ker sta kolesi pri skuterjih le dve; tu, v mestu v tem dežju, se je zdel čudovit za dostavljalce pic, morda za poštarje in podobne mestne dostavljalce, ki to sedaj počno s skuterji, pa mi jih je vsakokrat žal, ko jih pozimi vidim premočene in prezeble.

Vrhunec je sledil na koncu. Moj ‘mali jaz’ je dan prej na široko odprl oči, ko je slišal, da bi se lahko peljal s Twizziyem. Niti najmanj se ni zmenil za dež – jaz bi na njegovem mestu raje odšel iz šole domov peš. On pa naravnost na zadnji sedež in gremo, za povrh hoče po daljši poti in ne ‘naravnost’. Krasno, mene ne moti, ga pa vsako minuto vprašam: »Ali ti je v redu?« »Ali te zebe?« In vsakokrat je bilo »super« in »malo«. Ko sva na koncu  zapuščala vozilce, sem bil jaz skoraj suh, mali zadaj pa – z zadovoljnim nasmeškom, premražen in premočen do kosti!

A to ni razlog, da me znova niso prepričali. Razlogi so še vedno isti trije: domet, čas polnjenja in – cena.

Vinko Kernc