Narobe (avtomobilski) svet?

Leto je naokoli, a avtomobilski svet se, z rahlim postankom okrog praznikov, nemoteno vrti naprej.

Pa vendar: če bi me pred petimi leti ugrabila tuja bitja z daljnega planeta in danes spustili nazaj na Zemljo, bi mi bil avtomobilski svet povsem tuj.

***

Avtomobili z motorji z notranjim zgorevanjem so lepo napredovali. Tako je čutiti izza volana in prebrati v homologacijskem papirju, ko gre za izpuste. Zmanjševanje (downsizing) za vsako ceno je izgubilo zagon, kar je menda na dolgi rok dobro (preglasne so govorice, da predvsem male motorje, tako bencinske kot dizelske, pestijo prezgodnje okvare, da bi jih lahko preslišali), a so na naših kratkih preskusih, vsaj nekateri, fantastični.

Uporabnost avtomobilov, predvsem tistih, ki naj bi služili družinski rabi, je slabša, marsikaj izginja. Nekoč tako občudovani limuzinski kombiji (no pa jim recimo ‘enoprostorniki’; enoprostorci niso, ker bi bila s tako končnico to oseba, poleg tega nimajo enega prostora, ker se iz kabine ni moč premakniti v motorni prostor, ampak ‘pstmo stt’, kakor bi rekli Primorci) so skorajda izginili (ali potemtakem to ni bila nuja, kot se je govorilo po kuloarjih, pač pa le modna muha?) in v resničnem svetu jih marsikdo resno pogreša. Nadomestili naj bi jih športni ali cestni terenci, ki imajo le eno dobro lastnost – da so manj občutljivi na pločnike, ki so vedno višji in ostrejši. Ker so takšni avtomobili višji in – delno tudi zaradi ‘goljufanja’ proizvajalcev, da jih v primerjavi s klasičnim avtomobilom (kombilimuzina, kombi) znotraj (kar pomeni tudi zunaj) povečajo na uporabno mero – težji, sta večji čelna površina in masa, oboje pa povečuje porabo goriva in izpuste. Delu (kolikšnem, je zelo diskutabilno) voznikov oziroma uporabnikov menda res pridejo prav (zaradi lažjega vstopa in izstopa, pa tistim, ki imajo vsako zimo težavo priti od doma ali domov, ali onim, ki dnevno vlečejo prikolice), vse drugo so spet kaprice. Da se počutijo bolj varno, slišim. Upam, da ti s takšnim izgovorom ne kolesarijo. Predvsem pa ti ‘naši’ športni (cestni) terenci sploh niso terenci, večina sploh nima 4-kolesnega pogona, kaj šele nadzora nad 4-kolesnim pogonom in diferencialnih zapor, pa klenega podvozja, gume pa imajo cestne in nižje ter širše kot prvi M3, da se ne spustimo v podrobnosti. Dlje od lepo urejenega kolovoza ne pridejo.

Izginja notranja uporabnost. Se še kdo spomni (ponekod celo deljivo) vzdolžno pomične zadnje klopi? Gumba, ki z enim pritiskom izklopi zvok avdio sistema, s hitrim zasukom pa glasnost zmanjša in poveča? Predalov pod sovoznikovim in/ali voznikovim sedežem? Hlajenega predala pred sovoznikom in/ali med sedežema? Cevi za dolivanje goriva brez čepa? Vreče za smuči, nameščene na temu namenjeni luknji v sredini zadnje klopi? Televizije na osrednjem zaslonu? Trdega diska za glasbo? Na nek način sodi sem tudi rezervno kolo.

Ergonomija (prilagoditev delovnega okolja uporabniku)? Na eni strani jo (nekateri) učinkovito upoštevajo (dvignjeni merilniki ali celo projicirni zaslon – HUD, zelo zelo redki tudi krmilnik za osrednji zaslon), na drugi strani pa kar v isti sapi pozabijo na njena načela. Čim je treba nekam pogledati in nato natančno usmeriti prst za pritisk ali poteg, je to odvračanje pozornosti – v našem primeru s ceste. In ker je temu podvrženo že vse, kar ni nujno za vožnjo (se pravi volanski obroč, stopalke, ročica menjalnika), je tega odločno preveč. Čudoviti policisti pa pridno globijo uporabo mobilnega telefona, ki daleč manj odvrača pogled s ceste. Ma pstmo stt, kakor pravijo Primorci. Samo da se avtomobilska industrija pridno in lepo vrti naprej.

Elektromobili. Vsi, ki smo bili pred dvema desetletjema skeptični do obljub, ko je šlo za tehnično zgradbo in oblikovalske načrte, smo imeli prav. Obljubljali so nepričakovano večji notranji prostor za potnike in prtljago, češ da je elektromotor s 100 kilovati le malo večji od alternatorja, pozabili pa so na vse druge električne naprave, ki so za delovanje sodobnega elektromobila nujne. Odprite prednji pokrov električno gnanega Twinga ali ID.3: motor je zadaj, spredaj pa je vseeno vse polno. Da pogonske baterije sploh ne omenjam. In še o obliki. Takrat so bili oblikovalci srečni kot novo leto, češ da bo pa zdaj avtomobil lahko končno oblikovno bolj svoboden. Kako svoboden? Kaj bo drugače? Poglejte samo prvi Nissan Leaf ali prvo Toyoto Prius. Tudi če pustimo osebne okuse ob strani, avtomobil mora imeti obraz, žaromete (oči), zadnje luči, šipe v zgornjem delu, zmečkljive cone spredaj, take ali drugačne odbijače – in kakšen naj bo zdaj? Kot Nissan Pivo? He he, saj meni je to vozilce všeč, a večini ključnih kriterijev ne zadosti. Zato pa smo zdaj priča poplavi novih, predvsem kitajskih avtomobilskih znamk, ki – resnici na ljubo – ponujajo avtomobile povsem korektnega videza, a povsem brez identitete. Brez obraza. Vsi enaki. Neprepoznavni. Okej, menda se bo pač treba tega navaditi. A kakorkoli že, zaradi nasilnih političnih smernic prihajajo elektromobili prehitro, kar je, iskreno rečeno, v težak položaj postavilo avtomobilsko industrijo in menda še bolj kupce.

Zdaj pa še malo o mehkih tkivih avtomobilske industrije. Raje se izognem vsemu času, ki ga na tem področju profesionalno obvladujem, ostanimo raje pri zgoraj določenih petih letih. V splošnem mehak prehod je v tem času dobil neverjeten pospešek: PR ali po naše služba za odnose z javnostmi se je v veliki meri zlil z marketingom na vseh ravneh. Menda tehnični podatki avtomobila res ‘nikogar’ več ne zanimajo, bi bilo pa vsak korektno in pošteno, če že ne prav, da jih proizvajalci posredujejo specializiranim novinarjem. Saj nekaj osnovnih je na voljo, a so že ti (nalašč ali nenamerno – zaradi ignorance vpletenih?) pogosto neprimerljivi. Ko pa želi kdo izvedeti kaj več, naleti na pretrd oreh tudi za Ethana Hunta. Ker nekaj drži: v popolnosti avtomobilske tehnike, ki jo je ta dosegla, je edino možno, da novinar poda z dejstvi popolno mnenje, vedenje o njegovem ustroju. Pika.

V času, ko so družbeni mediji marsikomu prvi (in žal veliki večini teh tudi edini) stik s svetom, se je temu spretno prilagodila tudi avtomobilska industrija. Njihov marketing proizvaja zgodbe (od katerih jih je mnogo tudi na meji rumenega tiska), ki jih sama plasira na socialne medije. Prav. Naj bo tako. Ampak, da še malo pljunemo v lastno skledo, nekateri mediji jih potem z veliko vnemo posredujejo naprej. Se resno vprašam: čemu? In pod črto oziroma v opozorilo, če vam je slučajno ušlo: to zlitje in realizacija sta za potrošnika (pa tudi le za ljubitelja) velik in resen problem.

***

Z očitnim dvigovanjem standarda prebivalstva zahodne civilizacije (pa ne le te) se seveda dviguje tudi zanimanje za starodobnike in vse bolj tudi za mladodobnike. In če pogledamo rast v zadnjih petih letih, je ta enormna. Na podlagi zgoraj zapisanega – se ne čudim. Zato tale grenak zapis zaključimo s koledarjem Georga Gedla, ki bo lastnikom tega koledarja z izbrano retrospektivo lepšal pogled v prihodnost in pri tem porajajoče misli v letu 2024. Avtomobilska romantika je že nekaj desetletij za nami. In seveda: srečno v novem letu!

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Vinko Kernc