Lublana á la Pankrti

Naj bo središče prestolnice zaprto za promet. A prej reši probleme, ki s to zaporo nastanejo. Misija nemogoče za te, ki imajo zdaj vajeti v rokah.

Marsikaj ne drži več: občina je ena sama, kmetov na Viču ni več in cirkusa tudi že nekaj časa ni bilo, za naslov (pesmi) pa si tega ne bi upal trditi.

Nekaj stvari pač ne moreš spremeniti ali pa jih navsezadnje tudi nočeš, ko imaš do tega legitimno pravico: nekateri smo se v Ljubljani rodili in tu ostali. Prav nam je.

Tlak mi dvigne izjava ‘tako pač je’. Da je Zemlja 150 milijonov kilometrov od sonca in je ne moremo oddaljiti za nadaljnjih 50 milijonov, ni dvoma. Da je Everest visok 8.850 metrov (Encyclopedia Britannica) in ga ne moremo povišati za tisočaka, tudi ni dvoma. Da pa nečesa, kar je delo človeka, ne moremo popraviti, ne, tu izgovorov ni.

Novi mostovi čez Ljubljanico, krasno, zaprte ceste, čudovito. Na papirju in za turiste.

Če ima naselje 2.500 prebivalcev, je najbrž lažje načrtovati ceste, parke in mostove, če jih ima pa 285.000 plus še nekaj tisoč dnevnih migrantov, se pač ne moreš z njo igrati kot s kockami Lego. Z umetniškim navdihom.

V Ljubljani se jutranja in popoldanska prometna konica prelivata ena v drugo. Že 35 let se sprašujem, kdo za hudiča se vse vozi ob 11. uri dopoldne po cestah. Dostavljalci, kurirji, poštarji in taksisti so zgolj neopazen delček vseh avtomobilov na mestnih ulicah in cestah. A ‘tako pač je’.

Kakorkoli, ko greš iz Ljubljane v Zagreb, se zdi Ljubljana vas, ko prideš do Beograda, se zdi Zagreb kot vas, ko pripelješ v Rim, se zdi Beograd kot vas. Med mesti je Ljubljana majhna in ne vem, zakaj ne bi bila ta majhnost njena prednost tudi v prometu. Ali pa je morda splošna želja, da bi imeli na cestah gnečo?

Votline so že oddaljena zgodovina, ki se je le redki še spominjajo. Zdaj imamo avtomobile in pika. Nekaterim avtomobili niso všeč in ti so odšli v gozdove in v puščave. Morda tudi v votline.

Zapreti glavno žilo ni problem. Zapreš, pa je. Bi pa od tistega, ki se loti takšne akcije, pričakoval, da razmišlja široko, ne pa da reši en problem in z rešitvijo ustvari več novih, večjih. Ki, mimogrede, prizadenejo več ljudi, kot jih je na drugi strani rešil. In ker je (na oko) polovica rešenih turistov, mislim, da ni preveč egoistično razmišljanje, da najprej rešiš svoje (ki navsezadnje vse to umetniško igranje plačujejo) in šele nato tujce.

Hočemo mestno središče brez prometa? Če je taka želja večine meščanov, naj bo tako. A ne greš kot ciciban zapreti ceste in hura. Najprej narediš analizo in simulacijo. »Če zaprem, bom osvobodil toliko teh, a udaril po toliko (več) drugih. kaj z njimi? Najdem rešitev: tako, tako in tako. Ocenim strošek rešitve. Zmorem? Zmorem.« Prav, pa dajmo. Če vsega tega ne zmoreš, vprašaš. Obstajajo takšni, ki vedo. Ali pa pustiš diferencialne enačbe nekomu, ki pride za tabo.

Kaj pravzaprav hočemo s to Ljubljano? Center brez prometa, okej. Pa zdaj? Pešce v centru. Okej. Kdo bo to? Stanovalci? Najbrž jih je premalo za tisto, kar hočeš: filharmonijo, univerzo, Grad, kafiče, Cankarjev dom, štacune. Pa vsa delovna mesta: občinski in državni uradi, štacune, filharmonija, CD, … Okej. In kam boš z njimi? Pregnal si kup meščanov živeti v Grosuplje in kaj zdaj misliš, da bodo vsi prikolesarili pogledat, kako prižgeš novoletne lučke? Če poleg vsega tega v mestu zgradiš še parkirne hiše, moraš pač urediti normalen dostop z avtomobilom do mesta in to vsaj za tisto gostoto prometa, ki je v mestu običajna, če že ne za prometne konice. Če ne zmoreš, pozabi na ta projekt.

V Ljubljani pa je vse narobe, začenši z vpadnicami. Na Tržaški ni nikdar in v nobeno smer zelenega vala, Dunajska in Celovška sta na koncu zožani na en pas (drugi je rumen), Šmartinska pa se sploh konča v neki črni luknji. Dolenjska, nekoč lepo prometna, je k sreči izgubila precej pomena in se zdi še najbolj znosna. In ko že urediš pretočnost vpadnic, jih ne moreš zabiti v nek povsem nepretočen (notranji) obroč, ker s tem nisi naredil nič. Če tega ne zmoreš, se loti urejanja zelenic in spomenikov.

A če vse to le uspeš, te potem čaka še precej dela. A kaj bi govoril, saj še do tu nismo prišli.

Zadnja leta sem izjemno skeptičen, ko je treba tujim poslovnim partnerjem priporočati obisk najlepše evropske prestolnice. Jim tudi povem, zakaj. Slab glas gre v deseto vas.

Vinko Kernc