Honda Civic Tourer 1.6 i-DTEC Lifestyle

Honda Civic Tourer: najlepši kombi tega razreda ta hip?

Novi časi

Vsakdo, ki razmišlja o avtomobilih, ima zanje neka svoja izhodišča. Danes prevladuje generacija, ki se spomni Hondinega obraza s konca 80. in iz 90. let prejšnjega stoletja, kar se samo od sebe ponudi kot izhodišče za oceno in mnenje.

Asociacija, vezana na Hondo tistih let, je bila: športen avtomobil z briljantnimi športnimi motorji.

Dobro zaznavno, a spet ne presekano, se je medtem obraz Honde že dvakrat spremenil. Najprej so povsem pometli s športnostjo (in izbrisali NSX ter skoraj vse različice Type-R) ter kot iztočnico vzeti zgolj ekologijo, kar se je še hitreje izkazalo za napačen (ali le prehiter) korak. Seveda, tudi Hondina reakcija na odziv trga je bila dokaj hitra in sprejemljivo logična; nazaj na športnost niso preklopili, so pa vsaj delno omehčali tisto strogo ekološko usmerjenost. Najbrž bi bil tudi čisti nesmisel, da mala Honda neposredno konkurira z veliko Toyoto, ki je na eko področju doma že dobri dve desetletji.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Tale Civic Tourer je natančen odraz opisanega dogajanja. Avtomobil se zdi kot kombi mersko skladen, samo na trenutke in z določenega kota morda malce predolg, sicer pa všečen v celem. Ima to ‘srečo’, da je menda najlepši japonski kombi tega razreda, ne le japonski, kar daljnovzhodni, pa še kakšnega evropskega poseka, seveda, o ‘malarjih’ in tapetarjih smo že marsikatero rekli. Velja, jasno, tudi za kokpit, a tu se povsem enakovredno vplete še kaj drugega na čelu z ergonomijo. In tu ni dvoma: Civic je že, odkar je takšne oblike, torej od leta 2006, odličen.

Sploh dokler govorimo o ergonomiji vožnje; volanski obroč, stopalke, prestavna ročica – vse je na pravih mestih (vsaj za povprečno velikega Evropejca) in z zelo dobro, če že ne odlično mehaniko pomikov. Tudi nadzor podatkov je za vzor: merilniki so veliki, brez kiča in natlačenih znakovnih informacij, z nekaj barve na pravih mestih, sicer pa dirkaško berljivi in natančni (tisti za vrtljaje je morda celo najlepši ta hip nasploh), kar ne moti običajnega uporabnika, naprednejši pa bo nad njimi navdušen. Lahko bi bili tudi v športnem avtomobilu.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Omenjeni podatki so prikazani v dveh upognjenih ravninah, med katerima je kakih 30 centimetrov razdalje. Sliši se morda čudno, vidi pa odlično. Leta 2006 so bili nanizani v treh ravninah, kar je morda res preveč ali vsaj nepotrebno, so pa s spremembo malce pokvarili splošen oblikovni vtis ‘voznikovega’ dela armaturne plošče. Gledano tehnično pa je postal osrednji zaslon premajhen in ker gostuje marsikaj, česar (k sreči) niso stlačili med merilnike, je zdaj tam avdio sistem videti zapostavljen kot podnajemnik. Tudi meniji so v splošnem slabi ali vsaj zelo neprijazni, od omenjenega avdio sistema pa do potovalnega računalnika. Ta celo zahteva vstop v meni, da bi preklopili med tistimi malo podatki, ki so sploh na voljo. Slaba stran osrednjega zaslona je tudi ta, da se v povprečnem sončnem dnevu, ko sonce ni ravno nad streho, nanj pogosto slabo vidi. K sreči so z nedavno prenovo večino tega spremenili, zvečine na bolje.

Novi časi pri Hondi so se dotaknili tudi drugih malenkosti. Če smo pred 20 leti v Hondah sedeli športno nizko, tudi ko motor ni bil ravno dirkaške sorte, je danes sedenje v Civicu časom in okusu primerno povišano. Da sta sedeža pri tem skoraj brez bočnega oprijema, seveda sodi v isto logiko, a bi kljub temu lahko nudila nekaj opore. Vsekakor pa v notranjosti še vedno (in tudi to od leta 2006) navdušuje duhovita rešitev uporabnega prostora in zadnje klopi. Sedalni del le-te se lahko dvigne nazaj (proti naslonjalu) povsem navpično, s tem pa naredi velik, predvsem visok prostor za prtljago. Ali za fikus.

Tole je kombijevska karoserija in prtljažnik je tu seveda med prvimi argumenti za nakup. Kaj ima? En zamrežen predal na boku, eno lučko, 12-voltno vtičnico, kljuko za vrečko, ozko luknjo preko celotne širine povsem pri odbijaču, v katero postavimo rolo, ko ga ne potrebujemo, pa pritrdilna mesta za mrežo na dnu in mrežo, ki navpično razdeli prtljažnik od sedežnega dela. Poleg tega je dno povečanega prtljažnika vodoravno, pod njim pa je ogromna luknja (ker ni rezervnega kolesa)  kvadraste oblike. Njen pokrov lahko položimo tudi na njeno dno in s tem pridobimo višino. Najslabši del prtljažnika je pravzaprav trda vzmet v pritrdišču roloja, zato ga je zato težko sneti.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Tudi danes 50-letniki, ki so pri svojih dvajsetih in nekaj pogledovali za Civici, imajo morda še kaj žara v sebi. In ti bodo z mehaniko gotovo zadovoljni. Že kombinaciji sklopka-speljevanje in in menjalnik-pretikanje sta vrhunski – ta del pogonske mehanike je odličen, če mu rečem športen, se nisem nič zlagal. Danes bo seveda 50-letnik namesto takrat kultnega (in vrhunskega) 1,6-litrskega bencinskega stroja s 160 ‘konji’ raje izbral 1,6-litrski turbodizel, ki jih ima 120. Sliši se malo manj, a je treba vedeti, da je obenem tudi malo več mase. Tudi turbo se lepo sliši, a je dizel, se pravi da 7.000 vrtljajev niti na merilniku nima, kaj šele, da bi se zavrtel do tja. Okej, dovolj nostalgije: da je turbodizel takšen, kot je, je čisto v redu in prav in v sebi ima tudi nekaj živahnosti, sploh za svojo prostornino pri skoraj toni in pol mase. Nič mu ne manjka in zna biti povsem krotek, za tiste, ki se peljejo umirjeno, kolikor dopuščajo njegove zmogljivosti pa zna biti tudi živahen in poskočen, tako da bo všeč široki paleti voznikov. Vse, kar je o njem treba vedeti, je, da ima rad najmanj 1.200 vrtljajev v minuti, od tu dalje je krasen.

Težko je pri Hondah prekiniti s poglavjem o športnosti, čeprav imamo Zemljo radi, še raje pa svojo denarnico. A vseeno kaže posebej omeniti še lego na cesti, ki je, ko se bližamo fizikalnim mejam, predvidljiva in celo malce zabavna, morda tudi zato, ker se dodatni kilogrami za zadnjo premo (kombijevski zadek) drugače oglašajo, kot bi pričakovali. Vsekakor je tudi ta Civic zelo komunikativen v vožnji, preseneča tudi odlična vleka (trakcija) v ovinkih, saj se stabilizacijskemu ESP dolgo sploh ni treba vmešavati.

Škoda. Pa tako dobri geni, a novi časi pri Hondi … No, oni že vedo.

Vinko Kernc

Odčitki in meritve

Okoliščine meritev: temperatura okolice 15° C – suha cesta – stanje števca prevoženih kilometrov 10.562 km – menjalnik v 6. prestavi – vklopljen program ECON – gume 225/45 R 17 W Michelin Primacy HP X Green – digitalni prikazovalnik trenutne porabe goriva (trak, 7 cm = 0-20 l/100 km)

Poraba in trušč

60 km/h, 1.500/min: 3,5 l/100 km – 88 dB (4. prestava)

60 km/h, 1.200/min: 3 ,0 l/100 km – 87 dB (5. prestava)

60 km/h, 1.000/min: 2,5 l/100 km – 96 dB

100 km/h, 1.700/min: 3,5 l/100 km – 93 dB

130 km/h, 2.200/min: 5,0 l/100 km – 94 dB

160 km/h, 2.800/min: 7,0 l/100 km – 97 dB

Testni krog: 6,2 l/100 km

Pohvale

+ videz zunanjosti

+ videz in ergonomija kokpita

+ merilniki

+ voznost, lahkotnost upravljanja

+ pogonska mehanika

+ prtljažnik

+ zadnja sedežna klop

+ lega na cesti, volan

+ vleka pogonskih koles v ovinku

Graje

– sedeža s slabim bočnim oprijemom

– potovalni računalnik

– meniji drugotnih naprav

– vidljivost na osrednji zaslon v soncu

– samodejnost klimatske naprave v soncu

Na kratko

Niso novi časi le za Hondo, a ko si neka znamka pridobi tak sloves, se je od njega težko ločiti. Civic je v večini med najboljšimi izdelki v tem trenutku, nekaj malega pa so povsem spustili z rok, a t k veliki sliki k sreči ne vpliva močno. Tudi kot kombi si zasluži pohvale – tako za videz kot za prostornino in izkoriščenost danega prostora. Motor in podvozje pa znova odlično.

Cene

Honda Civic Tourer 1.6 i-DTEC Comfort: 20.510 evrov (* s popustom 1.000 €)

Honda Civic Tourer 1.6 i-DTEC Lifestyle: 24.170 evrov (* s popustom 1.000 €)

Testna Honda Civic Tourer 1.6 i-DTEC Lifestyle: model pred prenovo ni več naprodaj

Tehnični podatki (proizvajalec)

Motor: 4-valjni – turbodizelski, neposreden vbrizg – gibna prostornina 1.597 cm³ – največji navor 300 Nm pri 2.000/min – največja moč 88 kW (120 KM) pri 4.000/min

Pogon: ročni menjalnik (6) – pogon spredaj

Voz in obese: kombi – samonosna karoserija, 5 vrat, 5 sedežev – spredaj pomožen okvir, posamične obese, vzmetne noge, trikotna prečna vodila, stabilizator – zadaj poltoga prema, vijačne vzmeti, teleskopski blažilniki, stabilizatotr – volan z zobato letvijo, električen servo – gume 225/45 R 17 W Michelin Primacy HP X Green

Mere: dolžina 4.535  mm – širina 1.770 mm – višina 1.480 mm – medosna razdalja 2.595 mm – najmanjša razdalja od tal 145 mm – rajdni krog 11,8 m – notranja širina spredaj: ni podatka, zadaj: ni podatka – prtljažnik 624/1.668 l – posoda za gorivo 50 l

Mase: vozilo 1.337 kg – dovoljena skupna obremenitev 573 kg – dovoljena obremenitev strehe 75 kg

Zmogljivosti: največja hitrost 195 km/h – pospešek 0-100 km/h 10,5 s – poraba (kombiniran cikel) 3,9 l/100 km – izpust CO₂ 103 g/km

Foto: VK