Gnev

Avtomobil je res skupek plastike, kovin in stekla, a je tudi veliko več kot to. Znanec mi je oni dan rekel, da so to »itak samo šraufi in matice«, a je s tem le pokazal, kako ozko gleda na svet.

Če sediš v avtomobilu kakih 50 odstotkov časa, ko si izven stanovanja, potem se pač naučiš gledati na svet s tega zornega kota. Marsikaj sem se naučil, pretežno o navadah voznikov različnih narodnosti, spolov ter življenjskih mikrolokacij in o marsičem sem že pisal – s poudarkom, da gre izključno za popis lastnih občutkov in ne za strokovno analizo.

Še en vzorec se mi skozi leta kaže gledoč izza volana. Nekoč so ljudje pristopili, firbcali, kaj povprašali, se tudi radi pogovarjali, kazali navdušenje, zavist, a tudi privoščljivost, hkrati pa tudi spoštljivost. Do danes se je marsikaj spremnilo. Že če gledaš televizijska poročila in prisluhneš okolici, imaš občutek, da se v Slovencih nabira nek gnev. In skoraj identičen vzorec je viden iz avtomobila. Vozniki so vse bolj arogantni in osorni, nič drugačni pa niso mimoidoči in naključni, ki pridejo v stik z avtomobilistom.

Za vsako fotografiranje je treba imeti vsaj ustno privolitev, pogosto pa sploh ne gre več; zdaj ni več državnih skrivnosti, je pa vse zasebna lastnina. Pred kakim letom sem ustavil pred hišo s čedno fasado, da bi napravil fotografijo avtomobila, saj veste, ozadje in te reči. V avtomobilu z menoj je bil znanec, ki je rekel, da pozna lastnika, ki da je v redu človek, tako da naj kar fotografiram. Potem me je pa klicala ženska (očitno soproga) in izlivala svoj gnev v telefon, češ, kaj si mislim, kaj si privoščim! Pred leti so bili ljudje veseli, nekateri celo ponosni, sprašujoč le, kje bo fotografija objavljena.

Včeraj sem se po kakih dveh desetletjih spet peljal na Veliko planino. Tudi tokrat zgolj zaradi drugega okolja za fotografijo in tudi tokrat dosti bolj obzirno kot vsi drugi avtomobilisti, ki sem jih srečal – med vsemi sem z makadama dvignil najmanj prahu. Tudi tokrat sem, kot pred 20 leti, zapeljal s ceste na travnik zelo nizke trave, za menoj ni bilo nikakršnih sledi, zadržal sem se pa le kakih 5 minut. Od daleč je privandral možak, se že od daleč nekaj nerazločno drl, na koncu pa od blizu nič konkretnega očital; kaže, da je le izlival svoj gnev. Pred 20 leti pa … Mamca je stopila iz koče, smeje spraševala, na koncu pa nas povabila na sveže pomolzeno mleko. Sladokuscem je ponudila celo smetano z vrha posode.

Takšna je razlika in zgornji primeri so le drobec opazovanj skozi čas. Najhuje pri tem je, da se zdi, da avtomobil tu sploh ni vzrok, pač pa le povod za prepir. O vzrokih bi kazalo razmisliti na drugih ravneh našega naroda, ne pa da se nekje nekdo začudeno sprašuje in ogorčeno komentira, čemu so neki »vandali« zažigali mestne radarje.

Potem bo pa enkrat počilo, tudi na cesti, pa bodo pristojni (znova) rekli, da so omejitve previsoke in kazni prenizke. Ker je to pač vse, kar znajo.

Vinko Kernc