Fiat Abarth OT 1300

Tri leta zapored zmagovalec svetovnega prvenstva divizije 1: Fiat Abarth OT 1300.

Tri leta nepremagljiv (beri: »Campione del Mondo«*)

Prvi popolnoma Abarthov motor so naredili leta 1961. Prostornine 1.300 kubičnih centimetrov – a blok iz sive litine in le trikrat vpeta glavna gred so še vidne Fičkove korenine. Čez tri leta je blok iz lahke litine, s petimi glavnimi ležaji in super kvadratnim razmerjem 86×55,5. Te izkušnje sta pozneje z veliko uspeha uporabila Fiat in Zastava.

OT 1300, serija 1:

• 
• 
• 
• 
• 
• 

Novi motor s suhim karterjem, z dvojnim vžigom, z dvema dvojnima Webroma DCOE 45 in z močjo 147 »konj« pri 8.800 vrtljajih v minuti so vgradili v nizko in mišičasto karoserijo iz poliestra, ki jo je oblikoval Mario Colucci, izdelala pa Sibona & Basano. Bila je poveznjena čez šasijo in vzmetenje Fiata 850. Tudi namestitev motorja je ostala kot pri Fiatu. Skupina tekmovalnih vozil OT (Omologato Turismo) je označevalo v zadostnem številu narejena vozila, da so se po pravilih FIA upoštevala kot serijski avtomobili.

Dirkaški debi s Klausom Steinmetzem za volanom je v razredu prototipov doživel na Nürburgringu leta 1965 z osvojenim tretjim mestom v skupnem seštevku. Za prestop iz razreda prototipov med serijska vozila so morali v enem letu narediti najmanj petdeset avtov, namenjenih cestni uporabi. Cestni model je bil unikat, izdelan za homologacijske teste FIA. Imel je malo drugačen nos z lučmi Fiata 850 Spider. Notranjost je bila oblazinjena in opremljena z gretjem ter dvižnimi stekli v vratih. Ker so bili ostali »cestni« primerki pravi dirkalniki, so osrečili številne dirkače, ki so si želeli zmagoviti avto, a se niso uspeli uvrstili v tovarniško ekipo.

Izdelali so tudi model z 2.000 kubiki, ki so ga predstavili v New Yorku na Auto Showu. Ta je z 216 »konji« in hitrostjo 270 kilometrov na uro postal vsakdanji uporabi namenjen avtomobil v družini Henryja Forda.

OT 1300, serija 2:

• 
• 
• 
• 
• 

Aerodinamične dodelave prednjega dela so pri modelu s 1.300 kubiki prinesle povečanje hitrosti za 17 kilometrov na uro. Preizkušali so tudi različico »dolgi zadek«, ki so jo zrisali tehniki Alpine Renaulta, vendar je bil prirastek samo štiri kilometre na uro. Veliko Abarthov OT 1300 je dovod zraka motorju omogočalo skozi cev, podobno periskopu, zato so ti znani pod imenom Periscopio.

Prednja prema: prvotno preprosto premo po vzoru Fička je zamenjala naprednješa, ki se jo je oprijelo ime “Pendolare”.

Spreminjala pa se ni samo karoserija ampak tudi podvozje. Tako so najprej zamenjali sprednjo listno vzmet z vijačnima, zadaj so namestili posebni Abarthovi nihajni roki. Kasneje je bila zamenjana tudi šasija Fiata 850 s podobno Simce 1000 (saj je bila Simca v Fiatovi lasti). Bila je nekaj močnejša, predvsem pa je imela nižje težišče.

Skoraj polovica teh izredno uspešnih dirkalnikov se je uporabljala za gorske dirke. Z njimi so od predstavitve dirkalnika pa do ukinitve razreda 1300 leta 1969 osvojili svetovno prvenstvo divizije 1 v letih 1966, 1967 in 1968.

Fiat Abarth OT 1300: oblikovan aerodinamično za dirkaške namene, a kljub temu krasen izdelek.

Tisti, ki so ta zanimivi Abarth uspeli voziti, svoje navdušenje največkrat izrazijo nekako takole: »Pravi dirkalni Abarth, zelo lep, vzburljiv, okreten in hiter, a zelo občutljiv zadnji del.«

Matej Kočar Trinko

Foto: Abarth&Co, arhiv avtorja

Fiat Abarth OT 1300: risba jasno kaže tehnično osnovo, ki izvira iz modela Fiat 600.

Salon avtomobilov Torino 1966: OT 1300 med številnimi ostrimi Abarthi tistega časa.

*Svetovni šampion