Avtomobilski teden 7, 2017

Opel je naprodaj in vse kaže, da bodo sedanje ameriške lastnike zamenjali francoski.

Že precej dolgo evropska in tudi svetovna avtomobilska scena ni bila tako razburkana, kot je zadnje dni. Razlog je znan oziroma ni posebej presenetljiv – General Motors (GM), tretji največji izdelovalec avtomobilov na obli (za VW in Toyoto), je napovedal prodajo nemškega Opla. Ta je v ameriških rokah že vse od konca tridesetih let prejšnjega stoletja, zanj pa se zanima francoski PSA, ki pod seboj združuje Peugeot in Citroën. Zakaj razburjenje?

Že skoraj so pozabljeni časi velikih združitev, prevzemov oziroma nakupov. Zadnja leta nekako niso v modi, zdi se nekako tako, kot bi se avtomobilska industrija pripravljala na ponovne težke čase. Resnica je znana: kljub večji prodaji na tako rekoč vseh pomembnih trgih – ameriškem, evropskem in kitajskem – je proizvodnih zmogljivosti dovolj. In z združitvijo PSA in Opla bi nastal še en velik evropski avtomobilski koncern in ob morebitnih težavah še en velik problem.

Nič posebej presenetljivo ob tem ni, da morebitno prodajo oziroma nakup pozorno spremlja tudi politika, še posebej nemška. Jasno, kajti samo v Rüsselsheimu, kjer je Opel doma, je s to hišo tako ali drugače povezanih okoli 13 tisoč delovnih mest. Predvčerajšnjim je bila v dolgočasnem Rüsselsheimu tudi prva dama GM Mary Barra. Ni se srečala s predstavniki delavcev oziroma sindikatov, ki so v Nemčiji izjemno močni in povezani in se brez njihovega soglasja ne more zgoditi nič pomembnejšega. Nas, ki še menda nismo pozabili vsega, kar se je nekoč dogajalo v samoupravnem socializmu, to ne bi smelo pretirano presenečati; bolj pač tiste, ki trdijo, da je bil to preživet način urejanja  odnosov na ravni delavec-lastnik … Je pa Barra, ki naj bi se srečala tudi z najvišjimi predstavniki nemških oblasti oziroma vlade, menila, da je zamenjava lastništva velika priložnost za Opel in da vse skupaj ne ogroža njegove prihodnosti.

Carlos Tavares, prvi mož PSA, v katerem ima francoska država 14-odstotni delež, je, vsaj tako je slišati, močno zagret za nakup Opla. Napovedal je, da se bo prav zaradi tega srečal z nemško kanclerko Angelo Merkel in tudi z Oplovimi delničarji. Glede na to, da se Merklova pripravlja na osvojitev novega mandata, bo verjetno na strani Opla, kajti strah za delovna mesta je izjemen motiv zmage ali poraza na prihodnjih volitvah. Sicer pa upajo, da bo ‘posel’ sklenjen do začetka letošnjega ženevskega salona, ki se začne čez štirinajst dni.

Pa vendar – zakaj se GM želi znebiti Opla že drugič v zadnjih osmih letih? Ameriška korporacija je finančno zdrava, Opel pa že dolgo prinaša izgubo. Zgolj lani jo je bilo za nekako 230 milijonov evrov. Veliko, a bistveno manj kot leto prej, ko je bilo minusa za skoraj 800 milijonov evrov! Opel v zadnjih letih dokazuje obetavno vitalnost v številnih pogledih, kar morda pomeni, da bo čez leto ali dve že splezal na zeleno vejo. In končno pri vsem tem ne bi smeli pozabiti še na nekaj – francoski prevzem nemške avtomobilske tovarne, ki v resnici že dolgo ni čisto nemška, bi imel svojevrsten pomen na relaciji Berlin-Pariz.

***

Alfa Romeo Giulia ima pomembno vlogo v precej ambicioznih načrtih tovarne oziroma koncerna Fiat.

Nekako se ne moreš znebiti občutka, da Fiatu, ki je sestavni del koncerna FCA, skoraj nič ne gre od rok – ali vsaj ne tako, kot si italijanski koncern predstavlja. Ali povedano povsem naravnost – veliki načrti, skromna realizacija.

Alfa Romeo Giulia je še vedno v plenicah in še vedno velja, da naj bi milanski tovarni in torej tudi Fiatu oziroma FCA prinesla veliko tržnega uspeha. Sedaj sporočajo, da so se odrekli kombijevski izvedenki tega avta, ki naj bi se uradno imenoval Giulia Sport Wagon. Razlog? Kombi naj bi bil preveč blizu Stelviu, prvemu športnemu terencu oziroma križancu milanske avtomobilske hiše. Stelvio je bil prvič na ogled na lanskem novembrskem avtomobilskem salonu v Los Angelesu, njegova izdelava naj bi stekla spomladi, predstavljal pa naj bi pomemben korak k ponovni vrnitvi na trg ZDA oziroma Severne Amerike. Ali res potrebujemo Giulio Sport Wagon, ko pa Stelvio zbuja »dovolj zanimanja«, je bilo ob tej odločitvi še rečeno v Alfa Romeo oziroma Fiatu. Legitimno.

A še bolj legitimno je seveda vprašanje oziroma dvom o verjetnosti uresničitve ambicioznih načrtov, ki prihajajo iz FCA oziroma Fiata. Nova Giulia in Stelvio naj bi bila začetnika prej omenjene ‘ofenzive’ na zanimivi in pomembni ameriški avtomobilski prostor. Tukaj pa se vsaj nekoliko zapleta. Računali so, da naj bi prodaja Giulie na oni strani stekla že lansko jesen, pa potem decembra in tako naprej. Slišati je, uradno pa ni bilo potrjeno, da naj bi doslej dobili vsega 70 naročil …

***

Dr. Dieter Zetsche je za svoje delo lani dobil nekaj manj denarja kot leto prej.

Dieter Zetsche, predsednik Daimlerja AG, ki ima pod seboj Mercedes-Benz ter Smart (pa še marsikaj drugega), je lani s plačo zaslužil 7,6 milijona evrov. Veliko, a je bilo to kar 21 odstotkov manj kot leto prej. To je, kot pravijo, posledica dejstva, da je bil operativni dobiček v minulem letu malenkost manjši kot leta 2015.

Toda plača je samo en del skupnega dohodka, ki ga brkati mož dobi pri tem nemškem avtomobilskem velikanu. Ko bo zraven prištel še vrednost paketa delnic, ki mu prav tako pripada, se bo številka zvišala na 13,8 milijona evrov. Tako bo že nekaj laže dihal in rinil skozi življenje. Toda tudi teh skoraj 14 milijonov evrov bo manj kot vsota, ki jo je dobil lanskega februarja za delo v 2015, ko se je na računu nabralo skupaj 14,4 milijona evrov. Zetsche se po tistem, ko je odšel slavni Martin Winterkorn, uvršča med najbolje plačane avtomobilske menedžerje v Nemčiji, pa tudi v absolutnem pogledu je zelo visoko. Ampak nekaj je precej nesporno: lani je Mercedes-Benz po številu prodanih vozil po dolgem času prehitel BMW in seveda tudi Audi in utegne se zgoditi, da bo čez leto plača precej drugačna.

Janez Kovačič