Na dirkališčih Formule 1 je McLaren že desetletja trn v peti Ferrariju – in obratno. Na običajnih cestah je njun »dvoboj« precej bolj redek, saj so tako eni kot drugi avtomobili obeh znamk, vsaj na večini cest, opazni manjkrat kot srne in zajci, oba skupaj pa se najbrž srečata le nekaj bolj pogosto, kot mimo Zemlje prileti Halleyev komet, ki ima, kako pomenljivo, uradno oznako 1P/Halley. In da ne boste brskali: obišče nas vsakih 75 let.
Tudi to, da sta se dva superšportna avtomobila, ki sta si v osnovi tako zelo podobna, znašla v istem času na istem salonu, je prej naključje kot načrtovano. Ali pač. Kakorkoli že, njuna najbolj izrazita skupna rdeča nit je prenos tehnologije iz dirkalnikov F1 na cesto. Za ustrezno ceno, seveda.
LaFerrari poganja hibridni sklop z izvedbo KERS kot pri dirkalniku F1. Njegov 6,3-litrski V12 (na kar bi bil stari Enzo znova nadvse ponosen) zmore 588 kilovatov (800 »konj«), elektromotor pa še nadaljnjih 120 kilovatov (163 »konj«), kar v konkretnem primeru pomeni preko 706 kilovatov (960 »konj«) skupne moči. Navora je preko 900 Njutonmetrov, motor pa se zavrti z do 9250 vrtljaji v minuti! Prednost te zasnove ni le v tem, da porabi LaFerrari normno manj goriva kot pred dobnrim desetletjem Enzo, ogljikovega dioksida pa na kilometer spusti celo za polovico manj. To so številke za javnost, tisto javnost, ki LaFerrarija ne bo kupila, si pa glavo razbija z ekologijo.
Pri Ferrariju namreč pravijo, da KERS ni (neugodno) vplival na mere avtomobila, celo več – bil je v pomoč pri (za 3,5 cm) nižanju masnega oprijemališča (težišča), ki je pri teh konjih še kako pomemben. Njihov Hy-Kers, kot se imenuje, je zasnovan modularno in tako, da ga bodo lahko v prihodnje uporabili tudi na drugih avtomobilih te znamke. Pogonski elektromotor je seveda priključen neposredno na dvosklopčni menjalnik F1; V12 je torej nameščen vzdolžno sredinsko, menjalnik je nad zadnjo premo, elektromotor pa na koncu menjalnika. Znano?
Upoštevaje pogon, šasijo, podvozje in aerodinamiko je težko mimo šablonske izjave, da je LaFerrari dirkalnik F1, namenjen cesti. Seveda pa v čudoviti, morda nekoliko pretirano (a nič ne de!) z detajli nabiti karoseriji.
Vštric stoji P1. Z zunanjostjo, ki ji prav tako ni moč prav dosti očitati, morda nekoliko sramežljivejši od LaFerrarija, a v javnosti nastopa z namenom biti najboljši na svetu na cesti in na dirkališču. To čisto neposredno in nesramežljivo nakazuje že njegovo ime, ki pomeni »Position 1« (prvo mesto) oziroma »pole«, torej prvi štartni položaj. In pri McLarnu imajo tudi že 50 let dirkaških izkušenj, uporabljenih pri gradnji P1.
Tudi P1 je hibrid s sistemom KERS, s 3,8-litrskim biturbo V8 strojem ter z elektromotorjem, ki skupaj sestavita 674 kilovatov (903 »konje«) največje moči in 900 Njutonmetrov navečjega navora. Biturbo se vrti nekaj počasneje, saj največjo moč 542 kilovatov (737 »konj«) razvije že pri 7.500 vrtljajh v minuti, elektromotor pa doda še 132 kilovatov (179 »konj«) v skupni hlev. Pri McLarnu je elektromotor nameščen neposredno za bencinskim motorjem, od tam pa gre navor preko dvosklopčnika na zadnji kolesi.
Poleg pogona se P1 kiti še z aktivno aerodinamiko in z aktivnim podovzjem, katerga krmilna enota ga zna spustiti za 5 centimetrov v izbranem dirkaškem načinu. Tudi tu se ponovi šablonski verz kot pri La Ferrariju: P1 je dirkalnik F1, namenjen dirkanju in z dovoljenjem za vožnjo po cesti.
Pa še glede tega, kdo je boljši. Obstajajo štiri skupine ljudi. V prvi so tisti, ki vedo, zakaj je boljši P1. V drugi so oni, ki vedo, zakaj je boljši La Ferrari. Potem ostane še mala skupinica 874 ljudi, ki imajo milijon evrov viška. 499 jih bo kupilo Ferrari, 375 McLaren, ne eni ne drugi pa se ne bodo obremenjevali, kateri je boljši.
Foto: VK