Avtomobilski teden 4, 2017 Avtomobilski teden 4, 2017
Ne verjamem, da je mogoče povsem spregledati ali biti brezbrižen do naslednjega: osem najbogatejših Zemljanov ima več premoženja kot 3,6 milijarde revnih ljudi na... Avtomobilski teden 4, 2017

Novi avto ameriškega milijarderja je predvsem dokaz, kaj vse zmore tovana Rolls-Royce.

Ne verjamem, da je mogoče povsem spregledati ali biti brezbrižen do naslednjega: osem najbogatejših Zemljanov ima več premoženja kot 3,6 milijarde revnih ljudi na obli. Seveda je mogoče razpravljati, kdo in kdaj je reven; morda je povsem legitimno tudi vprašanje, kdaj se uvrstiš na listo najbogatejših … Tako ali drugače, nekako v sozvočju so tudi številke o lanskem poslovanju slovitega Rolls-Royca.

Hiša, ki obstaja že 113 let, je sporočila, da je lani izdelala in seveda tudi prodala 4.011 avtomobilov oziroma šest odstotkov več kot leto prej. V ZDA, ki so zanje še vedno najpomembnejši trg, so prodali 1.400 avtomobilov, to pa je bilo 12-odstotno povečanje. Razburljivo.

Rolls-Royce je tudi tista avtomobilska znamka oziroma hiša – njeni lastniki so doma v nemškem Münchnu, kar je še vedno bolečina, ki je na Otoku ne morejo povsem skriti –, ki naredi precej avtomobilov po meri. Sami pravijo, da je takšnih vsaj dvajset odstotkov in da gre največ tako narejenih vozil, pri katerih izpolnijo še tako nenavadno ali morda čudno željo, znova v Severno Ameriko oziroma v ZDA in na Srednji Vzhod. Med temi je tudi RR Fux Blue Pebble Beach Dawn, ki si ga je omislil ameriški milijarder Michael Fux. Gre za zbiralca, ki je obogatel s prodajo posteljnih ‘jogijev’, in človeka, ki si skoraj vsako leto privošči kakšen Rolls-Royce. Pri RR so ta avtomobil izbrali zaradi tega, ker predstavlja oziroma dokazuje, kaj vse zmorejo. Ve se, da avto poganja 6,6-litrski motor V12, ki zmore do 100 kilometrov na uro pospešiti v 4,9 sekunde – in to je tudi vse. Nič o ceni in podobnem. Mogoče je le domnevati, da bo dotični Fux zaradi novega RR še imel za položnice …

***

V Audijevi tovarni v madžarskem Gyoru utegnejo stavkati. Včeraj so opozorilno dve uri stavkali v tovarni Audijevih motorjev.

O tem, ali je kriza, ki je vzniknila 2009 in zlasti Stari celini prinesla aksiomsko spoznanje, da nič ni večno, že končana, so mnenja različna. Tisti, ki so prepričani, da Evropa že precej let ni v kakšni posebni krizi, to dokazujejo tudi s trditvijo, da so s scene izginile stavke. In v tem je verjetno nekaj resnice. Stavk, vsaj obsežnih oziroma odmevnih, tako pri nas kot v širni Evropi, zadnje čase (dolge mesece) pravzaprav ni bilo.

Ampak to nirvano utegne porušiti novica, ki prihajajo iz madžarskega Gyora. Tam ima nemški Audi, sestavni del koncerna Volkswagen, tovarno, v kateri nastajata Audi A3 v limuzinski in kabrioletski izvedbi ter Audi TT, pomembna pa je tudi tovarna Audijevih motorjev. Delavci so namreč zavrnili predlog uprave o povečanju plač in se za začetek odločili za dvourno stavko – zgolj v tovarni motorjev. Zdi se kot nekakšen miren uvod v precej bolj razburkano prihodnost.

Ob tem je zanimivo, da zaposleni v Audijevi tovarni niso kar tako zagrozili s stavko. Nemški Daimler AG, lastnik Mercedes-Benza, prav tako izdeluje avtomobile v naši vzhodni sosedi. Tam so se sindikati z upravo sporazumeli, da se bodo osnovne plače v prihodnjih dveh letih povečale za deset odstotkov! In ker zgledi vlečejo in ker je povsem verjetno, da so plače v Audijevi in Daimlerjevi tovarni primerljive, se utegne zgoditi, kar se še prav zares ni. A se je smiselno vprašati: je apatija umorila stavke?

***

Sergio je bil na zajtrku pri Donaldu. Sporočilo s tega dogodka je bilo simptomatično.

Prizor je bil skoraj ganljiv: na sredi Donald Trump, levo in desno pa najpomembnejši ljudje ameriške avtomobilske industrije. Na Trumpovi desnici je sedela Mary Barra, prva ženska General Motorsa, na levici Sergio Marchionne, veliki šef FCA, torej Fiat Chrysler Automobiles. Njegova oprava je bila običajna – malce razvlečen pulover, medtem ko so bili vsi drugi oblečeni protokolu primerno. Ali zajtrku, kajti reč se je dogajal zjutraj in s kravato so tedaj težave – če je nisi vajen.

Pravzaprav je treba priznati, da je bil italijansko-kanadski šef ameriško-italijanske avtomobilske korporacije načelen – kravata je bila okrog njegovega vratu le med obiskom Svetega sedeža v Vatikanu. Če je po Marchionnejevi obleki mogoče presoditi, kako pomemben je človek, ki mu sedi nasproti, potem je Donald za Papežem. A utegne se zgoditi, da bo Marchionne kmalu ugotovil, da je roka ameriškega predsednika dolga, pa kravata gor ali dol.

S sestanka v Beli hiši je nato prišlo kratko sporočilo, ki ne bi moglo biti krajše in tako rekoč brez vsebine: »Cenim predsednikov trud, da bi ustvaril v ZDA boljše okoliščine za delo. Veselim se sodelovanja s predsednikom Trumpom in s člani Kongresa v prizadevanju za povečanje ameriške gospodarske moči,« je zapisal Marchionne. Zraven so pripeli še podatek, da je FCA od leta 2009 v ZDA investiral več kot devet milijard dolarjev in ustvaril 25 tisoč delovnih mest. Spodbudno.

Ampak nekako se ne moreš znebiti občutka, da se je vse to, kar se sedaj dogaja na oni strani, zgolj repriza. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja na tej, torej naši strani Atlantika? Težko verjetno, vsaj ta hip. A nekdo je bil prepričan, da se zgodovina ponavlja kot farsa. Ne bi bilo prvič, gotovo ne zadnjič.

Janez Kovačič