Avtomobilski teden 39, 2024 Avtomobilski teden 39, 2024
Toyoda in njegova vizija   Ko je pred skoraj dvema letoma Oliver Zipse, tedaj kot predsednik evropskega panožnega združenja Acea, hkrati pa tudi prvi... Avtomobilski teden 39, 2024

Toyoda in njegova vizija

Akio Toyoda si lahko reče, da je imel prav, zelo prav.

 

Ko je pred skoraj dvema letoma Oliver Zipse, tedaj kot predsednik evropskega panožnega združenja Acea, hkrati pa tudi prvi človek bavarskega BMW, dejal, da so avtomobili predragi (sploh pa električni) in bodo dosegljivi le bogatim, se je marsikdo zdrznil. Povedal je resnico, ni pa obljubil, da se bodo münchenski avtomobili pocenili.

Ko je Volkswagen (VW) napovedal morebitno zapiranje tovarn v Nemčiji, je država kihnila. Niso pa v Wolfsburgu nič rekli o minulih letih, ko je šlo vse kot po maslu – prodajali so manj, ker avtov ni bilo in so kupci stali v vrstah, dobički pa so šli v nebo. In ko je nekako tedaj Akido Toyoda, tedaj še izvršni direktor Toyote, pred leti menil, da je hitra in izrazita usmeritev v električno avtomobilsko revolucijo, neuresničljiva oziroma prehitra, so rekli – seveda, tako govori, ker Toyota še nima ‘električarja’ in se jim sesuva hibridna avtomobilska prevlada.

Sedaj so časi povsem drugačni. Dramatična opozorila o vse bolj skromnem poslu z avtomobilsko pločevino, še posebej ‘električno’, prihajajo z vseh koncev Evrope. Tudi drugje ni veliko bolje. Ampak Evropa oziroma bolj točno Evropska unija (EU) je že pred leti najbolj pogumno in najbolj odločno napovedala zaton avtomobilov z motorji z notranjim zgorevanjem (MNZ) in usmeritev v električna vozila. Zakoličila je tudi datum oziroma leto – 2035. gredo MNZ v pokoj, tako ali drugače. Sedaj je na dlani, da je omenjena strategija na vse bolj trhlih nogah. Tovarne spreminjajo svoje napovedi, videti je, da bodo MNZ še dolgo na cestah. Nemčija, najbolj avtomobilska država EU, se vrti v krogu težav in zadreg, še posebej največji Volkswagen (VW). Ne smejo delavci plačati za napake vodstva, je ob tem dejal nemški kancler Olaf Scholz. Toda ko je nemška avtomobilska industrija pred nekako dvajsetimi leti na Kitajskem odkrila avtomobilsko zlato jamo, ni bilo nikogar, ki bo opozarjal pred pretirano odvisnostjo od kitajske avtomobilske lakote. Ta se je sedaj zasitila, Kitajska prihaja v Evropo in še kam.

Dolga leta oziroma desetletja je bilo videti, da so predvsem Nemci edini iz evropske avtomobilske srenje pravočasno prepoznali kitajsko avtomobilsko praznino. Vsi drugi – italijanske, francoske in še kakšne druge avtomobilske hiše – so bile ves ta čas tam daleč zgolj tržni statist. In tudi zato se skoraj nič ne pritožujejo čez napovedane evropske carine za kitajske avtomobile, ki jih namerava uvesti EU. So blago solidarne, toda nič več kot to. Toda tudi v Nemčiji gre vse skupaj v bolj ali manj znano smer: ker so prodajne krivulje upognjene navzdol, politika znova razmišlja o uvedbi dodatnih spodbud za nakup predvsem električnih avtomobilov. Toda to ne bo rešilo težav. Ker je teža Nemčije v EU izjemna, je tudi vprašanje, kaj se bo zgodilo z napovedanimi carinami za kitajske avtomobile. Medtem bodo sindikati v Volkswagnu – v ospredje prihaja predsednica sveta delavcev Daniela Cavallo – zaostrili svoje nasprotovanje zlasti načrtom o odpuščanju oziroma morebitnem zapiranju tovarn na domačem dvorišču. Če bo evropski (nemški) kolos zaprl kakšno svojo tovarno, je skoraj gotovo ne bo najprej doma – prej na tujem, recimo na Slovaškem, Madžarskem in še kje. Ko se bo konec leta pokazalo, kakšne so številke, bodo delničarji dobili svoje – četudi nekaj malega manj kot pretekla leta. In zmagovalec te zgodbe?

Nedvomno prej omenjeni Akio Toyoda dokazuje, da je treba o slabih časih razmišljati tedaj, ko je vse lepo in prav. Preredka lastnost tistih, ki so na vrhu.

***

Robotski (avtonomni) taksi naj bi na Hrvaškem ‘zaživel’ leta 2026.

 

Rimac – prevelik, da bi ‘padel’?

O Mateju Rimcu, hrvaškem Elonu Musku (nikoli niso zapisali, da bi lahko bil balkanski Musk), smo pisali prejšnji teden. Vse kaže, da je njegov projekt robotskega taksija za hrvaško glavno mesto izjemno pomemben. Pa ne le za prestolnico. Če bi bilo drugače, hrvaško ministrstvo za notranje zadeve ne bi predlagalo spremembo zakona o varnosti na cestah – po hitrem postopku.

Ponovimo: Mate Rimac je za omenjeni projekt dobil 179,5 milijona evrov državnega denarja, ki v resnici prihaja iz evropske malhe. Po novem naj bi se z robotskimi taksiji (kar je zgolj drugačna oznaka za avtonomno vozilo/taksi) v Zagrebu začeli voziti čez leto in nekaj mesecev, torej tam 2026. Da bi ti avtomobili lahko vozili, bo treba spremeniti sedanji zakon, pri čemer pa predlog sprememb – tako hrvaški mediji – prinaša nekaj zanimivih podrobnosti. Tako bi moral biti v tem samodejnem taksiju ‘operater’. Njegova naloga bi naj bila, da bo po potrebi aktiviral zaustavljanje vozila v skladu s potrebami uporabnika oziroma skrbel na ‘normalno vožnjo’. Ta operater bi moral imeti ustrezno dovoljenje ustrezne kategorije. To pomeni, si razlagajo na drugi strani naše južne meje, da bi/bo moral biti v takem avtomobilu ob potniku vedno nekdo z ustreznim vozniškim dovoljenjem. Hkrati bo obstajal tudi t.i. ‘oddaljen’ nadzor takšnega avtomobila – karkoli to že pomeni. Kje bo lahko vozil robotski taksi, bodo (naj bi) določile lokalne oblasti (občine) v sodelovanju z ministrstvom za notranje zadeve. Vse jasno? Nedvomno je to projekt, ki ni pomemben zgolj za njegovega avtorja, torej Mateja Rimca in njegovega podjetja. Pomemben, zelo pomemben je tudi za državo, kajti vložek – materialni in tudi politični ali skoraj ideološki – je izjemno visok. Zato bodo spremenili tudi zakon. Je Mate Rimac vsaj v tem primeru ‘prevelik, da bi padel’? Vse kaže tako. Če ni prevelik, je pa predrag.

***

Carlos Tavares je na čelu Stellantisa od vsega začetka, torej od leta 2021.

 

Bo moral Tavares zapustiti Stellantis?

Koncern Stellantis je nastal leta 2021. V zelo kratkem času se je ‘prerinil’ med najuspešnejše v avtomobilskem svetu. Korporacija z uradnim sedežem na Nizozemskem združuje šopek zelo različnih avtomobilskih imen iz Francije, Italije, Nemčije in ZDA. Vsa ta leta je posloval dobro, celo zelo dobro, pri čemer naj bi imel največ zaslug za to njegov prvi (izvršni) človek Carlos Tavares. Nekoč v senci sedaj že skoraj pozabljenega Carlosa Ghosna je v tem času dokazal, da zna in zmore. Toda videti je, da se časi spreminjajo. Po pisanju nekaterih znanih medijev – Bloomberg, Reuters – naj bi tisti, ki imajo v koncernu največ besede (sem gotovo spada predsednik John Elkan, ki prihaja iz družine Agnelli, slednja pa preko podjetja Exor obvladuje velik del Stellantisa) razmišljali o Tavaresovem nasledniku. Ta ima pogodbo do januarja 2026. Ali se bo zamenjava na krmilu tega multinacionalnega avtomobilskega kolosa res zgodila, je ta hip v domeni ugibanja. Nesporno je, da je bil lani ameriški del Stellantisa (Chrysler) neuspešen. Še bolj nesporno je, da s Stellantisom – beri: Tavaresom – že nekaj časa niso zadovoljni v Italiji. Tam se je Portugalec zapletel v ‘zanimivo’ debato celo s predsednico italijanske vlade Girogio Meloni. Ta je koncernu očitala podcenjevanje Italije, pri čemer je jasno povedala – želimo, da koncern na Apeninskem polotoku poveča obseg izdelave z lanskih cca 800 tisoč vozil na več kot milijon. Tavares se o tem ni izjasnil, se je pa s srbsko vlado dogovoril o začetku izdelave nove (električne) pande v Kragujevcu … V Italiji zaposleni pri Stellantisu obljubljajo stavko, v ZDA bo vroče, povrh tudi drugje v Evropi situacija ni nič obetavna. Tavaresu se napoveduje vroča jesen – in ne zgolj njemu.

Janez Kovačič

Preberite tudi