Avtomobilski teden 38, 2018

Ne mine teden brez Elona Muska – sedaj ga utegne doleteti preiskava ameriškega tožilstva.

Amerika, v mislih so seveda ZDA, nam pogosto kaže vsaj dva in to zelo različna obraza. Na eni strani zgolj vse dobro, na drugi vse zelo slabo. Nekako tako se vsaj z evropskega zornega kota kaže vse tisto, kar se zadnje čase dogaja s tako slavno Teslo in s še bolj slavnim Elonom Muskom. Pravzaprav bi se morali že na vse navaditi, a nekako ne gre.

Sedaj je slavni šef ta hip še vedno največje tovarne električnih vozil sporočil, da »so iz proizvodnega prešli v logistični pekel«. Pravzaprav je v tem precej enigmatičnem sporočilu malo presenetljivega. Že dolgo se ve, da Tesli proizvodnja toliko napovedovane Tesle 3 ne gre in ne gre od rok tako, kot bi bilo prav. Pred nedavnim so sporočili, da počasi, toda zanesljivo dosegajo proizvodne cilje – vsaj 5.000 Tesel 3 v tedni dni. Ob tem je šlo tako rekoč povsem mimo sporočilo, da so Elona Muska zapustili trije pomembni ljudje, tisti, ki naj bi bistveno pripomogli k odpravi proizvodnih in drugih zadreg. Tako ali drugače, pekel, ki ga omenja Musk, naj bi torej napovedoval, da je s proizvodnjo vse OK, pač pa se pojavljajo problemi pri dobavi čakajočim kupcem. Če to drži, potem je povsem nesporno, da so kupci tega avtomobila izjemno potrpežljivi. V dolgi vrsti (pa je res še tako dolga?) čakajo skoraj dve leti, polog za avto se ne plemeniti, ker ga Tesla ne obrestuje, hkrati pa jim slabe novice nekako ne pridejo do živega. In sedaj se utegne Elon Musk znajti v sodni preiskavi.

Ko je pred slabima dvema mesecema na Twiterju sporočil, da razmišlja o tem, da bi Tesla postalo zasebno podjetje in se umaknilo z borze, je sprožil plaz ugibanj. K temu je še dodal, da je denar za poplačilo delničarjev – nekako 50 do 70 milijard dolarjev – zagotovljen. No, ko je dodobra razburkal poslovno sceno, je sporočil, da si je premislil. Sedaj je na sceno stopilo tožilstvo, ki bo morda skušalo ugotoviti, ali bi lahko v tem primeru šlo za prevaro. Že vemo – roka ameriškega pravosodja je lahko zelo dolga. In tudi to je ta drugi obraz države, ki jo tako neusmiljeno burka D. Trump.

***

Richard Grenell poskuša urejati nemško zunanjo oziroma industrijsko politiko.

Prav z ameriško politiko in predvsem s tistim, kar njen predsednik imenuje politika, je povezana tudi naslednja ‘zgodba’, ki se odvija v trikotniku ZDA-Iran-Volkswagen.

Bolj ali manj je znano, da so ZDA močno in znova pritisnile na Iran, pri čemer zahtevajo prevetritev jedrskega sporazuma, ki je bil sklenjen pred dvema letoma. Američani namreč trdijo, da Iran občutno krši dogovor, Iranci pravijo, da to ne drži. ZDA so začele pritiskati na vsa podjetja zahodnega sveta, ki poslujejo s to srednjeazijsko državo, in zahtevajo, da prekinejo sodelovanje. Številna velika podjetja, med njimi tudi evropska, recimo francoski koncern PSA, so se pritisku uklonila, kajti tehtnica je preprosta – ZDA ali Iran. Sedaj se marsikaj dogaja na relaciji Washington-Wolfsburg.

Pred kakšnim dnevom je prišla novica, da VW ne bo več delal v Iranu oziroma se bo udeleževal le še nekaterih humanitarnih akcij. Pol dneva kasneje pa so iz Wolfsburga sporočili, da to ne drži, da vsaj za sedaj ostajajo v Iranu. Ameriški veleposlanik v Nemčiji Richard Grenell pa je v vrsti Twitov na to tema zapisal, da se je pogovarjal s številnimi predstavniki nemških podjetij, predvsem s t.i. ‘Blue Chipi’, kot sta Siemens in BASF, ki sta se odločila, da odideta iz Irana. To naj bi veljalo tudi za Volkswagen, ki pa je sedaj to zanikal.

In kaj pravijo v Iranu, v katerem naj bi VW po dolgih 17 letih znova začel prodajati svoje avtomobile, najprej Passat in Tiguan? Nismo okupirano država oziroma območje, da bi nam lahko ukazovali iz Washingtona.

Janez Kovačič