Avtomobilski teden 33, 2016 Avtomobilski teden 33, 2016
Še vedno drži, da je Gavrilo Princip, ki je sredi Sarajeva na Vidov dan leta 1914 streljal na avstrijskega prestolonaslednika in nadvojvodo Franca Ferdinanda,... Avtomobilski teden 33, 2016
Nijaz Hastor: njegova slovenska zgodba je seveda povezana s Preventom, ki mu je padel v roke v zelo nejasnih okoliščinah.

Nijaz Hastor: njegova slovenska zgodba je seveda povezana s Preventom, ki mu je padel v roke v zelo nejasnih okoliščinah.

Še vedno drži, da je Gavrilo Princip, ki je sredi Sarajeva na Vidov dan leta 1914 streljal na avstrijskega prestolonaslednika in nadvojvodo Franca Ferdinanda, sprožil prvo svetovno vojno. Avstro-Ogrska je napadla Srbijo, vse ostalo je menda še znano.

Skratka, srbski nacionalist je sredi anektirane Bosne sprožil izjemno veliko morijo, pa hkrati dokazal, kako neugnan je človek na Balkanu. Zgodovina se menda ponavlja kot farsa, pravijo, vendar bi bilo veliko pretiravanje trditi, da se ponavlja v sporu med nam dovolj znano bosansko industrijsko skupino Prevent in nemškim Volkswagnom. Toda drži, da je bosanski dobavitelj, ki je v lasti družine Hastor (Nijaz Hastor, njen ustanovitelj, je po nejasnem prevzemu slovenskega Preventa obdržal ime za vso skupino, sedaj pa jo vsaj uradno vodita njegova sinova), za nekaj dni ustavil izdelavo VW Passata in Golfa, torej dveh avtomobilov, ki obvladujeta evropski (in še kakšen) trg avtomobilov. Sedaj so na relaciji Wolfsburg-Sarajevo dosegli premirje, pred tem pa so letele obtožbe tako rekoč na vse strani. Ampak dejstvo ostaja: dobaviteljski David je spravil na kolena megalomanskega  Goljata. En ‘strel’ iz obupno neperspektivne Bosne je zadel v srce veliki germanski avtomobilski konglomerat, ki se je sedaj vendarle moral ukloniti.  Prispodoba z vsem tistim, kar se je pred več kot stoletjem zgodilo na obrežju Miljacke, je seveda malce pretirana, kaže pa na ranljivost tudi tako velikih, kot je Volkswagen. No, sedaj je menda vse tako, kot mora biti: VW bo naslednjih šest let pri Preventu še kupoval sedežne prevleke in dele menjalnika, hkrati pa je menda že vrnil 13 milijonov evrov milijonov evrov, čeprav Bosanci pričakujejo 58 milijonov. Toliko naj bi Prevent namreč porabil za pripravo na 500 milijonski projekt v sodelovanju z VW. Ta pa se je premislil in verjetno drži, da Hastorju ni preostalo drugega, kot streljati na avtomobilskega velikana, ki mu zadnje čase tako ali tako ne gre dobro od rok. Vsaj nekaj drži – Balkan je bil vedno nepredvidljiv in Prevent to (znova) dokazuje. A verjetno še bolj drži, da je majhno bosansko podjetje napisalo novo poglavje v odnosu do velikega partnerja, ki stiska dobavitelje za vrat. Kot Avstro-Ogrska nekdaj Bosno.

Hrvaška Dalmatina je bila zgrajena v skoraj rekordnem času, še bolj hitro pa naši južni sosedje gradijo oziroma obnavljajo vse cestno omrežje.

Hrvaška Dalmatina je bila zgrajena v skoraj rekordnem času, še bolj hitro pa naši južni sosedje gradijo oziroma obnavljajo vse cestno omrežje.

V proračunu za leto 2017 in 2018 naj bi bilo največ denarja namenjenega trem najpomembnejšim področjem: zdravju, varnosti in infrastrukturi. Vrstni red je verjetno kar pravi, saj je že dolgo znano, da je zdravstvo izjemnega pomena in hkrati v precej kritičnem stanju; varnost postaja tista prioriteta, ki je doslej nekako nismo bili vajeni, a so okoliščine takšne, da je treba marsikaj postoriti. Pri infrastrukturi, v mislim je predvsem cestno omrežje, pa že dolga leta vlada pravo mrtvilo. Vse od začetka krize 2008 ceste niso bile deležne kakšne posebne pozornosti. To se pozna in vidi. In ko gre za slovensko cestno omrežje, me vedno znova preseneča naša južna soseda.

 To, da imajo na oni strani Karavank urejene ceste, pa najsi gre za lokalne ali avtoceste, je že desetletja znano in očitno. Toda vse tisto, kar so naredili naši južni sosedje, je skoraj izjemno in vredno občudovanja. To, da brez ustreznih cest ni pravega turizma – in ta je prva ter najpomembnejša gospodarska dejavnost na oni strani Kolpe – seveda ni spoznanje za Nobelovo nagrado. Pa vendar se je Hrvatom v relativno kratkem času posrečilo na novo narediti in hkrati urediti cestno omrežje, ki se mu lahko na tej strani zgolj čudimo in sprašujemo – kako? Kako je lahko Hrvaška, ki naj bi bila po vseh ekonomskih kazalcih daleč za Slovenijo, v tako kratkem času naredila nekaj, kar se nam nikakor ne posreči? Res je sicer, da že nekaj dolgih mesecev iščejo način, ki bi pomagal vrniti sposojeni denar za njihovo gradnjo, pa vendar. V tej luči so skušali ugotoviti, kako bi se obnesla vinjeta, pri čemer so prečesali tudi slovenski model. Nekaj časa je že kazalo, da bo treba vsaj za avtocestno omrežje prav tako imeti vinjeto, sedaj pa je bolj ali manj očitno, da se zanjo ne bodo odločili. Ampak naj se ob tem spomnim vsega tistega, kar je bilo pri nas zapisano ob gradnji Dalmatine, torej avtoceste proti Splitu: da je njena okoljska umestitev zelo sporna, še bolj problematična naj bi bila v čistem cestnem pogledu, za povrh pa ne ponuja kakšnega atraktivnega okolja. Morda se bo tisto prvo čez čas izkazalo za resnično, a se doslej ni, pa je Dalmatina že nekaj let na tem svetu. Glede drugega bi morala kaj reči stroka, pa, vsaj kolikor vem, še ni. Glede tretjega pa je precej nesporno, da cesta ponuja izjemne razglede ter okolje in me vedno znova popade huda zavist. Ja, zavist je precej nerodna in huda pregreha, ki ne ponuja odgovora na osnovno vprašanje – kako za vraga se jim je posrečilo?!

Janez Kovačič