Avtomobilski teden 20, 2017

Kolesarji so ranljivi, a to še ne pomeni, da jim to kaj pomeni.

Lani je na slovenskih cestah umrlo 14 kolesarjev. Predstavljali so 12 odstotkov smrtnih žrtev v prometu. Meja bolj varnih držav za kolesarje je pri desetih odstotkih. Ob tem se je huje poškodovalo še 222 in lažje 976 kolesarjev. To so številke, statistika. Suhoparna dejstva.

Kolesarjenje je trend. Ampak zdi se, da se vračamo v preteklost. Toda današnje kolesarjenje je nedvomno drugačno, predvsem so drugačni – vsaj deloma – razlogi za izjemen razmah. V urbanih okoljih ima kolo veliko prednosti: ni gneče, ni težav s parkirnimi prostori, pogosto je kolesar hitrejši od vseh drugih oblik prevoza. V športnem in še bolj rekreacijskem pogledu pa bo kmalu tako, da tisti, ki nima kolesa in ne kolesari, ni Slovenec … In ker je tako, je varnost kolesarjev vse bolj na očeh. Vprašanje pa ostaja: koliko in kako kolesarji skrbijo za svojo varnost?

Stvari so kristalno jasne: pešci, kolesarji in motoristi so šibkejši, ranljivejši udeleženci v prometu. Ker je tako, morajo še toliko bolj paziti nase. Agencija za varnost prometa v Sloveniji je med najpogostejše vzroke za nesreče kolesarjev naštela neprilagojeno hitrost, neupoštevanje pravil ter nepravilna stran oziroma smer vožnje. Življenje na ljubljanskih cestah in ulicah dokazuje, da imajo kolesarji pravzaprav veliko sreče in da se jim zdi, da niso ‘šibki’. Vožnja v nasprotno stran na kolesarskih stezah je očitno ‘šport’, ki nikogar pretirano ne moti. S šoferji jih druži telefoniranje in pregledovanje sporočil; če imaš slušalke na ušesih, si kot kolesar resen kandidat za urgenco. In statistika dokazuje, da so moški kolesarski mačoti bolj izpostavljeni – udeleženi so bili v skoraj 70 odstotkov nesreč s hujšimi in lažjimi poškodbami.

Nekoč, pa res nekoč, je moralo imeti kolo ob vsem drugem vsaj tri reči: zavore, zvonec in luč. Današnja športna kolesa imajo predvsem zavore, luč in zvonec sta zelo prepovedana. Na gorskih kolesih, kjer tudi šteje vsak gram, so gume že skoraj orjaških dimenzij, zvonec pa je eden naglavnih grehov; luč je morda na kakšni kolesarski glavi, na balanci zanesljivo ne. Pri vseh drugih kolesih in kolesarjih pa je vsakega po malem, čelada je pri veliki večini stilistična napaka. Zvonec očitno kvari aerodinamiko, luči v mestih ne potrebuješ, ker je tako ali tako dovolj svetlo. Velike zmote, pri čemer je ironija, da je velika večina kolesarjev tudi avtomobilistov, torej šoferjev, in bi dvojnost ali celo trojnost vlog morala pripomoči k vedenju o lastni (kolesarski) ranljivosti. In v nebesih (ali kjerkoli že) nič ne šteje, da je imel kolesar prednost …

***

V nirvano običajnih vojn je treščila nova, torej kibernetska. In smo jo doživeli tudi mi, se pravi slovenske avtomobilska industrija, konkretno novomeški Revoz. Ne zato, ker bi bil tako pomemben, pač pa zaradi tega, ker so napadli mamo, torej veliki Renault. Rane še niso zaceljene, ker tudi ni povsem znano, koliko je bil kdo ranjen.

Ta hip še ni povsem jasno, kolikšna je škoda, in tudi ne to, koliko oziroma kdo vse je bil napaden. Veliko ugank, malo točnih odgovorov. Ne ve se, ali so napadalci dobili denar, ki so ga zahtevali. Na prvi pogled je šlo za skromne vsote – vsaj v primeru novomeške avtomobilske tovarne – toda vse se začne z majhnim oziroma skromnim. In kot običajno doživljamo pravi poplavo trditev, kdo je oče ‘WannaCry’, pri čemer je fantazija dobila neslutene razsežnosti.

V ospredju teh domnev so seveda Američani. ‘WannaCry’ naj bi ‘ušel’ eni izmed številnih ameriških obveščevalnih ali varnostnih agencij. Povsem verjetno je, da je v tem nekaj ali kar precej soli, čeprav je ‘problem’ računalniških virusov njihova hitra mutacija in s tem velika možnost, da škodujejo tudi staršem. Zdi se, da jo je Revoz ob vsem tem še kar dobro odnesel, saj sta bili križem rok le dve izmeni. Je pa očitno, da so avtomobilske korporacije zanimiva in po svoje logična tarča, saj gre za velike sisteme, ki dobro služijo in so hkrati zelo ranljivi. In iz dolenjske tovarne prav tako še ni prišlo obvestilo, ali so kaj plačali ali ne.

Sicer pa: ni znano, kako se bo začela tretja svetovna vojna, se pa ve, kako se bo začela četrta – s kamenjem in palico. Dobra misel, ki pa jo bo treba nekoliko prilagoditi, recimo kibernetskim bitkam.

***

Rupert Stadler ostaja na krmilu Audija do leta 2022. Lep dosežek.

Tedni in meseci ter celo leta se vrtijo, a bi bilo mogoče reči, da je bilo zelo malo dni, ko koncern Volkswagen (VW) ne bi bil deležen vsaj  minimalne pozornosti. Ni skrivnost, zakaj.

Nekaj zadnjih dni je bilo točno takšnih – vsaj ena novica dokazuje, da je v Wolfsburgu še vedno vroče. Najprej so nemške pravosodne oblasti potrdile, da so začeli preiskovati predsednika uprave koncerna VW Matthiasa Müllerja in predsednika koncerna Hansa Dietra Pötscha. Sumijo namreč, da sta prepozno obvestila lastnike oziroma investitorje holdinga Porsche o morebitnih posledicah škandala ‘Diesel-Gate’. Porsche ima v svojih rokah več kot 52 odstotkov t.i. glasovalnih pravic v koncernu VW.

Dan ali dva kasneje pa so Rupertu Stadlerju, prvemu človeku ingolstadtskega Audija, podaljšali mandat za naslednjih pet let. Stadler vodi omenjeno avtomobilsko hišo že vse od leta 2007 in prav zaradi tega naj bi bil veliko bolj, kot je sam pripravljen priznati, seznanjen z bistvenimi podrobnostmi prej omenjene afere. Na začetku leta se je celo zdelo, da mu poje navček, sedaj naj bi ’vladal’ do leta 2022. No, če bo ostal na krmilu vse dotlej, si bo lahko rekel, da mu je šlo kljub vsemu dobro od rok. Lep dosežek.

Janez Kovačič