Avtomobilski teden 16, 2016

Četrtkova policijska akcija na slovenskih cestah je bila gasilska. A gasilcev ni bilo …

Pet mesecev in štiri dni traja stavka slovenskih policistov. Včerajšnja gasilska akcija – ja, točno tako – merjenja hitrosti oziroma kontrole prometa na 600 krajih po vsej državi, je bila verjetno dobrodošla, hkrati pa dokaz anarhije oziroma kaotičnosti. Je tudi dokaz popolne odsotnosti vsakršne strategije oziroma resnega dolgoročnega premisleka ne le o prometni  varnosti, pač pa tudi tega, kako (ne)pomembna je policija. In tudi omalovaževanja kmečke pameti – le kje so dobili 600 radarjev, stacionarnih ali mobilnih?! Kakorkoli že, število smrtnih žrtev na slovenskih cestah je letos naraslo za katastrofalnih 42 odstotkov, zato so začeli zvoniti alarmni zvonci na vladni Gregorčičevi in še kje. Prometno najbolj problematični meseci pa šele prihajajo in utegnilo bi se zgoditi, da bi na vladni naslov prav kmalu priromalo kakšno opozorilno pismo iz daljnega Bruslja. Zato se je zgodila ‘akcija’, ki je – kolikor pač je – učinkovala le včeraj. Pa razčlenimo nesmisle takšnega početja.

Najprej – policija še vedno stavka in veliko vprašanje je, kako zavzeto so se lotili včerajšnjega početja. Apatija in naveličanost sta že nekaj časa gotovo najpomembnejši ‘značajski’ vsebini policijskega dela. Drugače tudi ne more biti. Največji absurd je, da jim v takšnih okoliščinah naložiš reševanje velikega problema. Je skoraj nekako tako, kot bi pijančku zaupal čuvanje vinske kleti! Po drugi strani je tudi nenadarjenim jasno, da je prav policija eden ključnih ali celo najpomembnejši dejavnik prometne varnosti. To po svoje potrjuje tudi letošnja statistika. In nesporno je, da je policija v nekakšni ilegali, vsaj njen prometni del. V zadnjih mesecih (letih?) na avtocestah, ki v varnostnem smislu niso zelo problematične, nisem videl policijskega avtomobila. Ko tudi Avstrijci in Nemci čez slovenske tunele vozijo občutno hitreje kot je dovoljeno – o bolgarskih in romunskih kombijih nima smisla pisati – ti mora biti jasno, da je nekaj hudo narobe. In seveda tudi je. Očitno je, da tudi visoke zagrožene kazni ne pomagajo – kako pa naj bi, če ni nikogar, ki bi jih izrekel?! Le višina zagroženih kazni pa ni in tudi ne more biti edini dejavnik prometne varnosti. Dokaz? Ni treba na Islandijo, pač v sosednjo Avstrijo. Tam so kazni za prometne prekrške (vsaj  nekatere) – in kolikokrat je bilo to že napisano? – bistveno nižje kot pri nas, prometna varnost pa prav tako bistveno boljša kot na naši, senčni strani Karavank. Zadeva je preprosta: zavedanje, da je možnost ‘srečanja’ s policijo, ker ne voziš prav, veliko večja kot pri nas, je ključni element prometne varnosti. S policijo nihče noče imeti opravka – če je seveda kolikor toliko normalen. Če se pelješ po avstrijskih avtocestah ali povsem zakotnih vaških cestah, policisti niso nikakršni ledeniški osamelci, izgubljeni za kakšnih vogalom, pač pa precej načelni in včasih tudi zoprni predstavniki zakona. In to očitno deluje. Pri nas ne deluje – ko policija stavka in tudi tedaj ko ne. Tako ali drugače – danes se skoraj nihče več ne spomni včerajšnje policijske akcije. In takšni bodo tudi rezultati oziroma posledice. Vse do naslednje gasilske akcije.

Bodo Nemci sami prišli aferi ‘Diesel-Gate’ do jedra oziroma konca? Kdo bi vedel.

Kolikšna je verjetnost, da bodo v Nemčiji sami prišli do jedra afere ‘Diesel-Gate’? Kolikšne so možnosti, da bodo vse postavili na glavo, kajti Volkswagen je skoraj Nemčija in ‘narejeno v Nemčiji’ je nekaj, kar ima izjemno težo? Če bi sodil po bistvenem – o tem, kako temeljito so se razgalili pri ugotavljanju odgovornosti za nacizem – bi rekel, da precejšne. Tale uvod je bil skoraj nujen ob novici, ki jo je objavil nemški časopis Handelsblatt. Trdi, da je sporno programsko opremo, s katero je VW goljufal pri vrednosti izpušnih plinov oziroma dušikovih oksidov pri dizelskih motorjih, razvil Audi, in sicer že leta 1999. Toda v ingolstadtski tovarni je nikoli niso uporabili, pač pa je prišla prav veliko kasneje, torej v času, ko je VW ugotovil, da po legalni poti ne more zmanjšati izpustov dušikovih oksidov. Mimogrede: prav včeraj se je VW pogodil z ameriškimi oblastmi glede 482 tisoč vozil Audi in VW, opremljenih s sporno programsko opremo. Lastniki teh vozil bodo imeli tri možnosti: prodajo avtomobila VW, izničenje lizinških pogodb ali pa ustrezno ‘popravilo’ vozila oziroma motorja. Dogovor hkrati vključuje še obvezo, da bo VW vsem tem lastnikom omogočil ‘znatno kompenzacijo’ ne glede na to, za katero izmed treh možnosti se bodo odločili. Zanimivo. Ampak nazaj k naši zgodbi: tako Audi kot tudi VW nista komentirala pisanja omenjenega časopisa. In vemo, da ne komentiraš tedaj, ko je bolje, da ne zanikaš, ker dobro veš, da se boš moral kasneje posipati s pepelom. Nisem optimist glede prihodnje usode koncerna Volkswagen, a je več optimizma pri popolnem razgaljanju škandala, ki ga je povzročil koncern. Ne bi bil presenečen, ko bi šli povsem do konca – bridkega ali ne!

Je teslo tisti, ki brezskrbno zaupa Tesli?

Ogled razstave o delu Nikole Tesle v ljubljanskem Cankarjevem domu ne more v nobenem primeru pojasniti fenonema Tesla 3. Predstavniki te ameriške avtomobilske hiše, ki jo vodi Elon Musk (genij ali šaralatan, smo pisali pred nedavnim), so povedali, da so za Teslo 3, manjši električni avtomobil, dobili nič manj kot 400 tisoč naročil! Fascinantno! Ampak za temi sladkimi ‘problemi’ prihajajo resni in  grenki. Če to drži, pomeni, da bodo številni na svoj sanjski avtomobil čakali vse do leta 2020! Seveda je ta napoved uresničljiva ob predpostavki, da bo šlo vse kot po maslu. Ampak na dlani je, da pri razvoju električnih vozil – tudi Tesel – ne gre vse gladko, ker gre za dokaj novo tehnologijo. Težave pa utegnejo biti tudi povsem pragmatične, kajti ni še jasno, kako in kje bodo lahko naredili toliko avtomobilov, kot imajo sedaj naročil. Zgodi se lahko še kaj drugega, recimo to, da bodo primerljivi električni avtomobili v tem času naredili bistveno večji korak naprej v dosegu, obliki, tehnološki dovršenosti in še čem. Bi bilo pregrobo reči, da je teslo oni, ki tako brezskrbno zaupa Muskovi Tesli?

Janez Kovačič