Avtomobilski teden 11, 2016

Ni točno jasno, koliko ponarejenih vozniških dovoljenj kroži po Sloveniji, a je očitno, da utegne marsikaj zastarati.

Afera s ponarejenimi vozniškimi dovoljenji – že precej časa se ne ve, koliko jih ‘kroži’ po tej ljubi nam domovini – dokazuje neverjetno nemoč in hkrati brezbrižnost države. Pred dobrima dvema letoma je policija zaradi zlorab v avtošolah in šolah varne vožnje ovadila 26 ljudi, ki naj bi storili 483 kaznivih dejanj. Šlo je za brisanje kazenskih točk, za izdajanje potrdil o ponovno opravljenem vozniškem izpitu ipd., cene pa so bile različne – od 100 pa vse do 1.700 evrov.

Povsem verjetno je, da so nepravilnosti, povezane z vozniškimi dovoljenji, nekakšen železni repertoar dogajanja na drugi strani zakona v tako rekoč vsaki državi na obli. Toda nadaljevanje zgodbe je skoraj tipično slovensko: policija meni, da izvajanje ukrepov za preklic teh dokumentov ni v njeni pristojnosti. Na direktoratu za promet dodajajo, da bi morala upravna enota v primeru dokazanih ponarejenih listin (vozniških dovoljenj) sprožiti postopek in jih preklicati. Toda glej – vse kaže, da je to mogoče storiti šele takrat, ko sodišče pravnomočno ugotovi, da je bila listina, na podlagi katere je bilo izdano novo vozniško dovoljenje, ponarejena. Lahko domnevam, da vse tisto, kar se je dogajalo z vozniškimi  dovoljenji, ni na prednostni listi slovenskih sodišč in povsem verjetno je, da bo številni primeri preprosto zastarali. Če pa že bodo sodišča kaj razsodila, je čas do pravnomočnosti pogosto izjemno dolg … Pod črto: če imaš denar, voljo in seveda nekaj brezbrižnega poguma, se ti ni veliko bati. Slovenska država se izjemno pogosto zateka v zelo varno naročje tistega, čemur sama pravi ‘ni v naši pristojnosti’. To je nekakšna čarobna formula, ki te odveže prav vsake odgovornosti – razen odgovornosti oziroma pravice do plače, ki pač pride vsak mesec ne glede na to, ali je bila zaslužena ali ne. Sicer pa je škandal s ponarejenimi vozniškimi dovoljenji mačji kašelj v primerjavi s tistim, kar so nekaj dni tega ugotovili v Loški dolini: tuji delavci so v tamkajšnjih gozdovih delali kot sužnji. Menda se je to dogajalo dobrih petnajst let, pa nihče ni nič vedel, slišal, povedal. In vse skupaj se utegne končati s tistim čarobnim – ni (bilo) v naši pristojnosti …

Vse tiste, ki so sestavni del koncerna Volkswagen, očitno nihče ne sprašuje, kaj jim je prinesla ali pa odnesla afera ‘Diesel-Gate’ …

Iz tedna v teden se nadaljuje vse tisto, kar je povezano z nemškim Volkswagnom. Ko se že zdi, da bo ‘zgodba’ nekoliko utonila v pozabo, se pojavijo nova dejstva (ali vsaj novice), ki so še bolj obremenilna. Ta teden so svoj lonček dodali še t.i. institucionalni investitorji (zavarovalnice, različni skladi ipd.), ki zahtevajo veliko odškodnino. Tudi še ni jasno, kaj se bo zgodilo v ZDA, je pa jasno, da je na tem velikem trgu prodaja Volkswagnov v letošnjih mesecih občutno padla. Tudi jara kača domnev, kdo vse in kdaj je kaj vedel, je skoraj neskončna. Toda zelo malo je govora – če sploh kaj – o tem, kako vse to občutijo tisti, ki bodisi pridno delajo v Volkswagnovih tovarnah bodisi so sestavni del koncerna na različnih koncih sveta, tudi v Sloveniji. Verjetno bi bilo mogoče njihove občutke strniti v eno ali vsaj dve besedi – razočaranje in jeza. Razočaranje, ker se je afera ‘Diesel-Gate’ temeljito načela mit o vsem tistem, kar je v globalnem pogledu pomenila oznaka ‘Made in Germany’ in ki ga je v dobršni meri predstavljal prav koncern iz Wolfsburga. Jeza ob dejstvu, da so se prvi ljudje koncerna z neverjetno lahkoto spustili v tvegano početje oziroma igro z dizelskimi izpusti in ga (koncern) potisnili na rob preživetja. Posledice pokra, v katerem VW nikoli ni mogel imeti zmagovalnih kart – če zaradi drugega ne, pa zaradi tega, ker bi goljufija prej ali slej prišla na dan ob pomoči konkurence – in ki jih bodo najprej oziroma najbolj občutili oni tam spodaj. In ti to že občutijo, saj letos ni bilo bonusa kot lani in predlani. Ampak to, da ga ni bilo, utegne biti malenkost v primerjavi s tistim, kar se utegne še zgoditi. Ni preveč samovšečno, a drži, da smo na tej senčni strani nekoliko na boljšem – bolj ali manj vemo, kaj vse zmorejo oni tam zgoraj …

Aktualni Renault Clio naj bi prihodnje leto znova nastajal v Novem mestu. Dobra novica.

Najboljša novica je ta teden prišla iz francoskega Renaulta, stoodstotnega lastnika novomeškega Revoza. Najboljša zaradi tega, ker je bila povrh povsem nenadejana. Kakorkoli že, februarja prihodnje leto bodo v dolenjski tovarni, ki velja znotraj francoskega avtomobilskega konglomerata za eno najboljših, znova začeli izdelovati Clio. Ta je v Revozu nastajal dobrih 22 let, lani pa so naredili križ čez avtomobil, ki je že dolga leta najbolje prodajano vozilo (tudi) na slovenskem trgu. Novi Clio oziroma četrta generacija sedaj nastaja v dveh tovarnah, in sicer v Franciji in Turčiji. Očitno gre tako dobro v promet, da bo ‘morala’ na pomoč priskočiti tudi tovarna ob Krki. Sedaj v Revozu izdelujejo Twingo in Smart, toda lanska proizvodnja je bila manjša od načrtovane – iz tovarne je pripeljalo dobrih 129 tisoč avtomobilov, od tega je bilo nekaj več kot 83 tisoč Twingov, dobrih 41 tisoč Smartov ForFour in 4.500 Cliov II. Ko so Novomeščani pred dobrim mesecem predstavljali letošnje načrte, so upali, da se bo izdelava povečala za kakšno desetino, in sicer na računa izvoza na Kitajsko in Japonsko. Seveda ni bilo nič rečeno, da bi prav zaradi tega dodatno zaposlovali, hkrati pa ni bilo odgovora na vprašanje, ali bo z novomeških tekočih trakov kmalu pripeljal še kakšen Renault. No, to se bo zgodilo čez slabo leto in povsem verjetno je, da bodo delo dobili novi ljudje. In to je pri vsem tem najboljše.

Janez Kovačič