Zdrava pamet

Ne grem nam dobro. Razlogi so znani. Ampak ob tistih največjih ali najpomembnejših – neustrezna politika, organizirana kraja, tajkuni, privatizacija in kar je še teh težkih zgodb – so tudi manjši, na prvi pogled nepomembni in obrobni. Morda. A prav ti, recimo jim vsakdanji, jemljejo ogromno energije, dokazujejo zmedo, dajejo prav onim, ki bi morali molčati, predvsem pa kažejo na bistveno – pomanjkanje zdrave pameti.

Minuli teden je bilo vreme v ospredju. Arso je napovedal, kot pač je. Zgodilo se je drugače in človek mora biti vesel, kajti fino je, ko vremena ni mogoče napovedati do minute in kilometra natančno. Dars je ravnal, kot pač je. Sledil je napovedim, ki se niso v popolnosti uresničile. Toda če bi se, bi bili priče dogajanju, ki je na slovenskih cestah prepogosto stalnica – dolge kolone vozil, v katerih so ujeti ljudje, nemočni in besni hkrati, ker jim predvsem na avtocestah ni mogoče hitro in učinkovito pomagati. Drži, Dars bi lahko bil bolj prilagodljiv, a po bitki smo vsi generali. Nastala je škoda, jasno, novomeški Revoz je moral celo prekiniti delo, kajti sistem ‘just in time’ noče poznati višje sile. In takoj so se oglasili avtoprevozniki, pa seveda ne vozniki, zvečine uboge pare, pač pa njihovi lastniki in zastopniki. Oglasili so se neverjetno hitro, tako rekoč v hipu – zahtevamo odškodnino, je bilo slišati. Kako, prosim? Kaj pa če bi vsi tisti, ki s(m)o prav zaradi neustrezno opremljenih tovornjakov, ki zaprejo ceste in povsem onemogočijo cestni službi, da bi opravilo ono, kar mora, tovornjakarjem izstavili račun?! Ko na slovenskih cestah pade sneg, so največji problem prav tovornjaki – ker se pač ne držijo zakona, ker so neustrezno opremljeni, ker prepogosto ni policije, ki bi jih morala izločiti, ker Dars ne ukrepa, kot je prejšnji teden ipd. In reči, da bodo zahtevali odškodnino, pa hkrati z vsemi topovi streljati na Dars (ki bi si, roko na srce, to marsikdaj vendarle zaslužil) in še na koga, je primitivna nadutost. Klobasanje, ki dokazuje akutno pomanjkanje bistvenega – zdrave pameti.

Po dolgem čakanju je država je objavila rezultate pregleda gostinskih lokalov po ljubi nam državici. Ko bereš, kaj so inšpektorji našli in ugotovili, te ima, da bi jedel le še doma – vsaj veš, kaj daš v usta. Stavim, da je bilo branje seznama gostiln in restavracij, kjer so opravili pregled, eno najbolj zanimivih v zadnjih letih – v časopisih, na spletu, kjerkoli že. In seveda so se najprej oglasili tisti, ki bi morali ponižno držati jezik za zobmi. Povzročili so nam veliko škodo, so se oglasili predvsem tisti, ki so sami ali pa zaradi ugotovitev inšpektorjev zaprli lokale. Opla, kaj pa škoda, ki smo jo utrpeli vsi tisti, ki smo morda pojedli kakšen kos na straniščno školjko odloženega štrudla? Ali pa prebavili kos mesa, ki so ga ocvrli v olju, ujetega iz nape – če naštejem tisto, kar so rekli, da je ekstrem?! Inšpektorica je nekaj skakala po naši slaščičarni in našla zgolj kozarec stare marmelade, je rekla šefica in lastnica ‘fine’ ljubljanske slaščičarne z dolgo tradicijo. Ja, seveda, računam, da je v njihovih slaščicah oziroma piškotih plesniva reč, stara nekaj let… Res je, mi potrošniki – jedci in obiskovalci vseh vrst lokalov – smo zgroženi in zahtevni. Ali bi vsaj morali biti. To bi nam morala narekovati zdrava pamet.

In v tem je ob vsem drugem in velikem problem – premalo ali pa sploh nič se postavimo zase, za svoje pravice – majhne, vsakdanje, običajne. Seveda, tisto o državljanskih pravicah in podobnem, je velika reč. A ne živiš samo za in od tega. Fino je tudi vedeti, da ni prav, ker si nekateri lastijo del našega življenja in časa, tudi v stoječih kolonah, ki so jih zvečine povzročili prav oni. Prav in nujno je vedeti in se zavedati, da je sramotno, ker nam v lokalih strežejo svinjarijo s svinjskimi rokami. Malenkosti? Morda. Toda ni malenkost vedeti, da človek zgolj enkrat ali morda dvakrat nastopa kot producent, nekdaj bi rekli delovni človek, sicer pa vedno kot potrošnik. Pomeni, da je to drugo prav tako oziroma bistveno bolj pomembno, ker drugače te prevečkrat prepeljejo žejnega čez vodo. In da je pri odnosu do teh obrobnih reči – stanja v koloni, ki ga povzročijo tovornjaki, neverjetni umazaniji v lokalih – bistveno, kaj in kdo ima pravico (najprej) kaj povedati, torej presoditi in razsoditi po zdravi pameti. Ta pa je boljša kot žamet, če se prav spomnim …

Janez Kovačič