Vpoklici!

Če spremljate avtomobilizem, potem gotovo naletite tudi na obvestila o vpoklicih avtomobilov zaradi napak oziroma z namenom odpravljanja teh napak. Kakšno mnenje si takrat ustvarite?

Najprej malo razlage. Avtomobil je, tako glede uporabljene tehnike oziroma tehnologije kot tudi glede števila sestavnih delov, izjemno zapletena reč. Nekaj tisoč kosov je v vsakemu in tehnika je zvečine vsaj sodobna, če že ne napredna. Že iz tega sledi, da je potencial za morebitne napake dokaj velik.

Pri tem se pojavi tudi problem časa, ki ga je za razvoj vse manj. Pogosto je sicer že poznana in razvita tehnologija v okolju, kot je avtomobil, na veliko večji preskušnji kot pri običajni uporabi. V avtomobilu so namreč pogoji delovanja surovi: od minus 20 in več do plus 100 stopinj Celzija, če so elementi vgrajeni v ali blizu motornega prostora. Podobno je z vlažnostjo okoliškega zraka, še posebej neprijazni so tudi tresljaji, ki se pojavijo med delovanjem motorja, in kombinacija vsega je za marsikatero tehnologijo, sploh pa za elektroniko, zelo sovražno okolje.

Potem so tu nove, specifično avtomobilske tehnologije. Vlečni konji, kot so Audi, BMW, Daimler, Toyota, Volvo in podobni, razvijajo novosti, da s tem ustvarjajo napredek in tako je prav. A tudi tu nastopi problem časa: eno je novost zamisliti si in jo razviti v ‘laboratorijski’ fazi, drugo je zadevo preskusiti v prej omenjenih (resničnih) pogojih. Tudi znamkam, ki tesno sledijo tistim avantgardnim, ni dosti lažje, saj prvi seveda vse svoje izsledke (v našem primeru rešitve za večjo zanesljivost) ljubosumno skrivajo. Najlažje je zato znamkam, ki stavijo na ‘preskušeno’ tehnologijo, saj se njim ni več treba toliko posvečati zanesljivosti.

Zanesljivost je tu ključen pojem. Popolnoma zanesljivega strojnega ali električnega (in s tem tudi elektronskega) sklopa ni. Lahko govorimo le o večji ali manjši zanesljivosti. Iz zgoraj opisanega je jasno, da morajo ‘vlečni konji’ industrije ogromno vlagati v razvoj prav na tem področju, a tudi to pogosto ni dovolj, saj so omejeni najmanj s 7-letnim (ali 6-letnim pri ‘Azijcih’) ciklom predstavitve novih modelov, a tudi te lepe pravljice je že nekaj časa konec. Kupci so se navadili vse bolj pogostih novosti in (avtomobilska) industrija pridno sledi tem željam.

Zdaj smo tako na točki, kjer razumemo, čemu se nek avtomobil v nekem svojem sklopu pokvari. Nihče ni imun. In vprašanje, kaj si ob vpoklicih mislimo, postaja dosti bolj jasno.

Vpoklicov pa je več vrst. Prvič, glasni. Znamka objavi, da se zaveda neke napake, in kliče konkretne avtomobile v servise, kjer bodo odpravili napako, saj so seveda do te točke napako locirali in našli zanjo rešitev. Drugič, interni. Znamka ne obeša na veliki zvon, da se sooča s težavami na nekaterih avtomobilih, obvesti pa vse lastnike in jih povabi na (brezplačen) servis. Tretjič, tihi. Pri znamki čakajo, da se konkretni, z napako okuženi avtomobili pojavijo na rednem servisu in tam jim napako odpravijo; nekateri potem lastniku to povedo, drugi ne.

Vrsta naštetih vploklicov je odvisna od znamke (vsaka ima pač svojo politiko glede tega), morda še bolj pa od vrste napake: če je zelo kritična, pade pod prvo možnost, če je le kozmetične narave, pa pod zadnjo.

Obstaja seveda tudi četrta možnost: da pri znamki pridejo do spoznanja o neki napaki, a se naredijo ‘Švede’. Bo že, si mislijo. In potem (lahko) pride tudi do tragičnih posledic. Potem je po toči prepozno zvoniti.

Ob takšnem razmišljanju se zdi, da so vpoklici jasen signal korektnosti znamke in skrbi za svojega kupca, ne pa znak, da ta znamka izdeluje slabe in nezanesljive avtomobile. Načelno nekih jasnih pravil za vpoklice, ki bi bili zapovedani znamki in zahtevani tako kot vgradnja varnostnih pasov, ni. Bolj jasna je potem le končna akcija, ki zapade pod ustaljene pravne postopke. Torej tožbe na različnih ravneh.

Ker nekaj je treba razumeti ali pa se s tem vsaj sprijazniti: avtomobilov, ki se ne bi kvarili, ni. Čeprav bi si tako lahko mislili, če bi napačno in enolično interpretirali pogostost javno objavljenih vpoklicov znamk.

Vinko Kernc