Tema na koncu tunela

Menda se nekako sramežljivo izkopavamo iz krize, vsaj če velja tisto, kar nam servira politika in dokazuje statistika. To po svoje potrjuje tudi slovenska prodaja avtomobilov, toda ta je zaradi bolj ali manj znanih razlogov vsaj nekoliko (ali precej) problematična. Ampak tudi ko bo res konec slabih časov (če kdaj), luči na koncu tega dolgega tunela ne bo videl vsaj en poklic, ena dejavnost oziroma početje – novinarstvo. In a avtomobilsko kot njegov sestavni del še posebej ne.

Toda pri tej črnogledi napovedi je treba narediti selekcijo – ‘Print is dead’ ali tisk je mrtev, to je maksima, ki je že skoraj postala nepreklicna resnica.  Dogajanje na slovenski časopisno-revijalni sceni potrjuje te napovedi oziroma so pri nas razmere še veliko hujše, celo bolj tragične kot v številnih drugih evropskih državah. Razlog, vsaj tisti osnovni, je znan: splet je tisku spodrezal noge, odnesel bralce in bistveno pripomogel k temu, da so naklade v zadnjih letih tako reč strmoglavile. Ampak tega procesa ni bilo mogoče zaustaviti, čeprav se je pred dolgim desetletjem ali še nekaj prej zdelo, da bo prav tisk v prijetnem udobju izkoriščal vse, kar prinaša splet, v zameno pa ohranil bralce, naklado in zaslužil dovolj za dobro življenje. Ta zmota je precej podobna tisti, ki je v brezskrben sen zazibala razviti zahodni svet – računal je, da bo nerazvitim prodajal znanje in visoko tehnologijo ter dovolj zaslužil, da se bosta cedila mleko in med. Zgodilo se je – to vemo in občutimo tako rekoč vsi – drugače. Toda dogajanje v slovenskem časopisno-revijalnem tisku, ki s pogubno hitrostjo drvi v prepad, ima še eno posebnost – slabo oziroma neprimerno lastništvo.

Slovenski revijalni tisk je že dolgo bleda senca tistega, kar je nekoč bil. Nekaj izjem ne more spremeniti tega stanja in prav v tem delu tiska se je naprej in na najbolj brutalno-primitiven način uveljavil t.i. liberalni kapitalizem. Kdor je pozabil – dogajanje v Delu Revije, nekoč cvetočem podjetju, je tako rekoč šolski primer slabega lastništva, ki je za seboj pustilo pogorišče in povsem obupane ter obubožane zaposlene, ne le novinarje. Tudi dva največja slovenska dnevnika oziroma časopisa, torej Večer in Delo, ob Dnevniku in Financah stebra slovenskega časopisnega novinarstva in še česa, sta na robu – prvi je že dobil novega lastnika, drugi nanj še čaka. In če kdo misli, da se jima bo pod novim lastnikom godilo bolje, se seveda več kot grenko moti. Tudi prihodnost Dnevnika in Financ ni tako brezskrbna, da bi lahko z udobne razdalje opazovala dogajanje pri konkurenci. Pravzaprav bi lahko stanje ilustrirali z avtomobilsko industrijo: če bi recimo propadel Daimler AG, bi moralo najbolj in najprej skrbeti konkurenčni BMW. Ampak kaj ima vse to skupnega z avtomobilskim novinarstvom?

Vsi prej našteti časopisi imajo stalne in precej obsežne avtomobilske priloge oziroma strani, povrh se avtomobili pojavljajo tudi na njihovih spletnih straneh. To je obsežna produkcija, ki ima pri bralcih precejšnjo, čeprav ne izjemno težo. Te priloge oziroma to pisanje sestavlja kaljedoskop vsebin, ki zadovoljuje širok krog bralcev in okusov; gotovo ni nepomemben podatek, da časopisi tudi pri nas nagovarjajo zelo raznoliko publiko, čeprav je največ stalnosti oziroma zvestobe pri starejši populaciji. Toda avtomobilske redakcije v teh časopisih – kjer jih imajo, zvečine  pa sodelujejo honorarni sodelavci – so pod stalnim pritiskom: honorarji se že leta zmanjšujejo in so tako nizki, da jih je sramotno obelodaniti, pa tudi položaj redno zaposlenih avtomobilskih novinarjev je v primerjavi z drugimi podcenjen in, to že lahko zapišem, malce omalovaževan. Ampak glej ironijo: čeprav se je avtomobilsko oglaševanje že zdavnaj preselilo predvsem na TV (in v svojevrsten, prav slovensko nerazumljiv posmeh je dejstvo, da so vse slovenske TV močno podhranjene z avtomobilskimi oddajami), ga za skromen ščepec ostane tudi v časopisih. Toda ta ščepec je v prihodkih časopisnih hiš precejšnjega pomena in je pogosto povezan z dovolj obsežnimi oziroma relevantnimi avtomobilskimi vsebinami. Ali povedano drugače: brez avtomobilskih strani in prilog bi ne bilo niti avtomobilskih oglasov ali pa še precej manj kot sedaj. Ironija pa je v tem, da avtomobilske redakcije v časopisih od tega nimajo nič ali pa tako malo, da tega ni mogoče opaziti niti pod najboljšim mikroskopom. Pa v mislih niso višje plače ali, bog ne daj, nekaj višji honorarji od revščine, ki jo dajejo honorarcem. V veliko zadoščenje bi bilo že zgolj spoznanje uprav oziroma odgovornih urednikov, da avtomobilske strani posredno prinašajo denar, ki bistveno ali občutno pripomore k temu, da je časopis tako raznolik, kot je. Ampak to so zgolj pobožne želje, nekaj, kar se ne more zgoditi, kajti slovenske časopise zvečine vodijo računovodje z zelo omejenim horizontom in še čem. Prepričani so, da je novinarstvo izdelava žebljev ali peka kruha …

Če se torej zdi, da se na koncu tunela sramežljivo svetlika, je vsaj za slovenski tisk – časopisni in tudi revijalni – še vedno zelo temno. Če se delu slovenske politike zdi, da je Zavarovalnica Triglav del nacionalnega interesa, zakaj ne more ali noče spoznati, da so tudi slovenski nadregionalni(!) časopisi tudi del narodne identitete – ne glede na idejna oziroma politična stališča, ki jih prinašajo na slovenski prostor. Nekaj bi moralo biti zelo jasno: če v prepad zgrmi kateri izmed velikih slovenskih časopisov, to ne bo zgolj tako rekoč usoden udarec novinarstvu kot poklicu in dejavnosti (najbolj veseli bodo računovodje drugih medijev, kajti velika brezposelna armada novinarjev se bo v obupnem boju za preživetje ponujala za še bolj ušiv denar), bodo posledice tako rekoč nepredvidljive. In da bo še krajši konec odneslo tudi že tako ali tako komaj kaj cenjeno in povsem obubožano avtomobilsko novinarstvo (in novinarji), bi smeli vedeti že ta hip.

Janez Kovačič