Teden 9, 2016

Policija stavka že tri mesece in pol, zdi pa se, da ji bo ‘afera Koprivnikar’ odnesla precej vetra iz stavkovnih jader.

Policijska stavka se je dramatično zapletla. Ampak za to ni poskrbela politika, kar bi bilo zelo pričakovano, že skoraj običajno, pač pa policisti sami. Ta hip je v tej zgodbi še več domnev kot pa dejstev, a očitno je, da  novembrsko ustavljanje ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja ni bilo naključno, pač pa bolj ali manj organizirano oziroma orkestrirano.

Ampak če pustim ob strani vprašanje, kaj je res in kaj ni, je bolj pomembno, kaj bo to pomenilo za policijo in njeno stavko. Nekatera dejstva se niso spremenila: slovenska policija je plačno sramotno podhranjena, kar pomeni, da je stavka upravičena, kajti druge možnosti policisti tako ali tako nimajo. Tudi drži, da je policijo kot zelo specifičen družbeni mehanizem nespametno ukalupiti v okvir zelo raznolikega javnega sektorja, kar je sicer eden izmed omembe vrednih razlogov stavke, ki ji ni videti konca. Če je mogoče reči, da je bila javnost vse doslej stavki blago naklonjena, potem se po novem postavlja ključno vprašanje – bo ‘afera Koprivnikar’ premaknila tehtnico bolj na stran vlade, ki je v tem primeru eden najpomembnejših igralcev? Če se bo izkazalo, da je je imel žvižgač v vrstah policije prav, ko je spravil na svetlo pogovore med policijsko patruljo, ki je tistega ‘usodnega’ novembrskega večera ustavila in z alkotestom preskusila ministrov izdih (mož ni bil vinjen, to je dejstvo), in sindikalnim vodjem, potem je policija v tem stavkovnem boju zgubila pomembnega zaveznika – ali pa vsaj del tega zavezništva. Brez javne podpore pa si možje v uniformah težko nadejajo ugodnega razpleta stavke oziroma je povsem verjetno, da bo trajala še nekaj dlje kot bi sicer. Početje  policije v tem primeru – če se bo izkazalo, da so sedanje domneve resnične – pa je sicer problematično in ne potrebuje kakšne posebne razlage. Po drugi strani pa ti gre na smeh, ko premisliš, kako naivno in amatersko je tekla domnevna komunikacija med policijsko patruljo, ki naj bi čakala na ministra, in predsednikom sindikata. Če se na podoben način lotevajo tistih, ki so na oni strani dovoljenega, je še dobro tako, kot je!

Karl Thomas Neumann: propad schengenskega režima bi bil za Opel poguben.

Skoraj neverjetno je, kako hitro se zaplete tisto, kar je bilo še pred nedavnim neproblematično in razumljivo samo po sebi. Tudi na ženevskem avtomobilskem salonu je bilo slišati številna opozorila na temo schengenskega režima. Ta vse bolj poka po šivih ali bolje rečeno – postaja vse bolj omejujoč. Ni torej čudno, da se oglašajo vodilni številnih evropskih avtomobilskih hiš in na dlani je, da ne govorijo tja v en dan. »Propad Schengna,« je dejal Karl Thomas Neumann, prvi mož Opla, ki je znotraj ameriškega koncerna General Motors (GM), »bi bil za nas poguben!« Opel ima tovarne v Nemčiji, v Španiji, na Poljskem, v Veliki Britaniji, v Italiji in še kje in zato je prost pretok blaga (in tudi ljudi, jasno) bistvenega pomena za učinkovito in ekonomično proizvodnjo. Podobno ugotavlja tudi Dieter Zetsche, ki pravi, da imajo njihove tovarne dve uri t. i. prostega teka, potem pa se proizvodnja ustavi. Tudi Carlos Ghosn, ki je pod ženevskimi salonskimi lučmi predstavljal novi Renaultov Scénic, se je že pred časom razgovoril na to temu, zaskrbljeni so tudi pri ameriškem Fordu in še marsikje. Schengen ni pomemben le v gospodarskem pogledu, kot to opozarjajo avtomobilisti, pač pa omogoča preprost pretok ljudi, ki so lahko tudi delavci v avtomobilskih tovarnah. Vendar pa se ve, da ni problematičen le pretok dobrin oziroma blaga, pač pa ljudi. In tako ugotoviš, da je bila Angela Merkel že pred dolgimi meseci presunljivo jasnovidna: begunska kriza je (bo) veliko hujša kot grška, je menila. Nam pa se tedaj o begunski krizi še sanjalo ni …

Novela zakon o prekrških še vedno ohranja možnost nadomestnega zapora.

Deseta novela zakona o prekrških gre v parlamentarni postopek. Pomeni, da ne bo prav kmalu zaživela v praksi oziroma na cestah, a tega pač ni mogoče z gotovostjo trditi. Slovenska politična (parlamentarna) nomenklatura je povsem nepredvidljiva. Kakorkoli že, novela prinaša nekaj novosti, ki utegnejo (morda) vsaj nekoliko spremeniti dogajanje na prekrškovni sceni. Še vedno bo obstajala možnost zapora, in sicer nadomestnega. Tukaj bo ali naj bi imel storilec več možnosti – lahko zahteva t. i. sodno varstvo, lahko se odloči za delo v splošno korist, lahko pa zaprosi za obročno odplačevanje, vendar največ 12-mesečno, pri čemer znesek obroka ne more biti nižji od 20 evrov. Če pa kršitelj teh možnosti ne izkoristi, ga lahko čaka t. i. nadomestni zapor, vendar le v primeru, ko dolg oziroma kazen presega tisoč evrov. Če ne bo izkoristil ponovne možnosti in skušal dolg poravnati z delom v splošno korist, pa bo treba v zapor. In dan zapora bo ‘vreden’ točno sto evrov! In še o očitku, ki ga je slišati na rovaš novele zakona – ministrstvo za pravosodje zavrača mnenje, da bodo zaradi sprememb najkrajšo potegnili tisti, ki nimajo denarja. Zakon ne razlikuje med bogatimi in revnimi, trdijo. Prav, ampak očitno še niso slišali za skandinavsko (finsko) prekrškovno zakonodajo, ki višino kazni za prometni prekršek določa po globini žepa. Daleč je tale Finska.

Janez Kovačič