Teden 47, 2015

Policisti že dolga leta in pod različnimi vladami tako rekoč moledujejo za boljše plače, primernejšo opremo, ustrezen status. Ni jim bilo ugodeno, zato stavkajo v času in okoliščinah, ki bi nas morale vsaj malo zdramiti.

Policija stavka. Okoli 8.000 ljudi, ki jih združujeta oba policijska sindikata, bo stavkalo na način, ki še ni povsem jasen. Bolj ali manj se ve, da bodo pri pisanju kazni za prometne prekrške zelo nedosledni. Tisti, ki živimo z avtomobili (pa žal vse manj od njih), bi smeli biti zadovoljni. Ampak kakšnega posebnega veselja ne bi smelo biti, takšno razumevanje policijske stavke je, milo rečeno, zelo kratkovidno.

Zanimivo je, kako v teh krajih gledamo na policijo: ko gre za promet in vse, kar je povezano z njim, je nerazumevanje njihovega dela (poslanstva) tako rekoč enotno in absolutno. Ampak promet je samo del njihovega početja.

Ko gre za vprašanje varnosti, boja proti kriminalu, lovljenja takšnih in drugačnih lumpov, se nam policija kaže v precej drugačni, pogosto kar simpatični luči. Pomeni, da večina ve, kako nujna in pomembna je, ker je pač sestavni del življenja v bolj ali manj urejeni skupnosti. Toda sedanja stavka razgalja  stanje, ki je porazno in se vleče dolga leta, morda desetletje.

Policija, uniformirana in ona druga, je že vse od nastanka države poligon slovenske politike. Vsaka, leva, desna, sredinska ali katerakoli druga, jo je želela imeti za svojo. Če ne ves korpus, pa njen vodilni del, kjer se je pogosto kadrovalo slabše, kot v zakotni ribiški družini. To je politični, skoraj ideološki del igranja s policijo.

Drugi, nič manj pomemben, vsekakor pa bistven za razglasitev stavke, je finančni. Vse od slovite Virantove reforme je policija ujeta v spone javnega sektorja. A je vprašanje zelo enostavno: je mogoče policijsko delo primerjati z drugimi deli v javnem sektorju?

Težko, skoraj nemogoče. To se ta hip najbolj nazorno kaže na slovenskih mejah: brez policije bi bilo stanje bistveno slabše. Tudi vojska je v tem primeru zgolj pomočnik, saj je nepripravljena in predvsem neizkušena za takšno delo. Če drži podatek o povprečni policijski plači 800 evrov(!), potem se je treba zgolj čuditi, da je tako, kot pač je – ker je dobro!

Policisti ne nosijo pištol za pasom zgolj za okras, imajo pravico in celo dolžnost uporabiti jo. To jih postavlja v poseben položaj in takšen zahteva tudi drugačno obravnavo pred državnimi financami. Ta hip je vse tisto, kar se dogaja v Parizu in Franciji, najbolj očitna demonstracija izjemnosti oziroma posebnosti policijskega dela. In povsem zlahka se nekaj takšnega zgodi tudi pri nas, saj ne živimo na Marsu.

Kako se bo ali bi se, če je v mislih zgolj ta aspekt njihovega dela, slabo plačana, mizerno opremljena, predvsem pa nemotivirana spopadla z vsem tem, si lahko samo predstavljamo. Država mora biti pri tehtanju oziroma dajanju pooblastil policiji zelo previdna in premišljena, o tem pač ne more biti dvoma. Toda če hoče, da bo učinkovita, jo mora ustrezno ceniti – materialno, kadrovsko, družbeno. Vse drugo je blef, prazno govorjenje. In točno to je tudi trditev, da je policijska stavka v sedanjih okoliščinah sramotna. Stavkaš tako, da boli. Drugače je popoldanski blažev žegen.

Ferrari Enzo je menda najdražji avto na slovenskih tleh. Ali ima tudi naše registrske tablice, je pa že drugo vprašanje.

Pred davnimi leti se je pogosto pojavljalo mnenje, da Slovenci preveč zapravimo in porabljamo za avtomobilsko pločevino. Ni bilo podprto s konkretnimi podatki, šlo je očitno zgolj za občutek, ki je temeljil na nedeljskem opazovanju avtomobilov na cesti.

Sedaj že dolgo časa vemo: okoli 85 odstotkov vseh novih avtomobilov, ki jih prodajo v naših krajih, je nižjega in nižjega srednjega razreda. Skratka, to so hkrati tudi najcenejši avtomobili, čeprav je jasno, da je pridevnik ‘najcenejši’ izjemno raztegljiv. Posel z dragimi, res dragimi avtomobili, recimo takšnimi, kjer gredo cene brez težav čez 100 tisoč evrov in še više, je pičel, liliputanski, zgolj kurioziteta.

V letošnjih desetih mesecih je bilo tako prodanih vsega 25 avtomobilov visokega razreda, tistega, kjer so absolutni gospodarji Mercedes S, pa BMW serije 7, Audi A 8 – če ostanem zgolj pri germanski top premijski konkurenci, ki na splošno velja za velik luksuz. Toda tedaj, ko so v mislih avtomobili, ki tudi v bogatih državah veljajo za nekaj izjemnega, smo skoraj goli in bosi.

Po tistem, kar je razkril eden izmed slovenskih dnevnikov, je na naših tleh najdražji avto Ferrari Enzo, star nič manj kot dvanajst let! Kljub častitljivi starosti naj bi bil še sedaj vreden dva milijona evrov! Slovenski zastopnik tovarne Porsche je lani prodal sloviti Porsche 918 Spyder, hibrida s 887 ‘konji’. Ni ostal pri nas, a se en primerek tega avtomobila, ki stane nekako 800 tisoč evrov, vendarle vozi tam nekje po slovenski Obali.

‘Imamo’ menda  tudi Porsche Carrera GT, ki seveda ne more biti rosno nov, saj se je pojavil že res oddaljenega 2003! Kljub temu ga cenijo na okoli 600 tisoč evrov. Lamborghini Aventador je naslednji super avtomobil pod Karavankami, saj stane pri nas približno 450 tisoč evrov. Nekaj je tudi Mercedes-Benzovih S kupejev 63 AMG, ki so po okoli 300 tisoč evrov – odvisno od opreme in morda še česa. In to bi bilo skoraj vse. Pa se tudi ni pretirano čuditi, ker je seznam super dragih avtomobilov na tej senčni strani tako kratek. Povsem verjetno je, da lastnikom povzročajo več težav kot kakšnega občudovanja. Je še kar razumljivo …

Janez Kovačič