Teden 42, 2015

Križišče Bavarski dvor v Ljubljani je bilo usodno za mladega kontrolorja letenja.

Osemnajstega junija pred štirimi leti se je napovedoval lep, prijazen, že skoraj poletni dan. Ob pol osmih zjutraj se je 27-letni kontrolor letenja z Gilero Runnerjem pripeljal v prometno ljubljansko križišče Bavarski dvor. Zavijal je levo proti avtobusni postaji. Zelena luč je v njegovi smeri gorela že več kot dve sekundi.

V tistem trenutku je iz centra, torej naravnost po Dunajski in proti Gospodarskemu razstavišču, se pravi v rdečo, zelo hitro pripeljal BMW X5. Trčenje je bilo silovito, usodno za mladega kontrolorja  letenja. Po štirih letih se je sojenje 30-letnemu povzročitelju končalo. Ironija je, da mu je višje sodišče po pritožbi tožilstva kazen znižalo, in sicer za pol leta – na šest let in pol. Veliko, morda, a vozniku Gilere to ne more biti v kakšno posebno tolažbo. No, zanimive so okoliščine nesreče in tudi argumenti povzročiteljevega zagovornika, ki so bili očitno tako utemeljeni, da je z njimi prepričal višje sodišče. Še preden je BMW X5 zbil motorista, so si ljubljanski taksisti med seboj sporočali, da se naokoli ‘vozi norec‘. Izvedenec je ugotovil, da je v središču mesta, tik pred nesrečo, vozil nič manj kot 140 km/h. To, so menili sodniki višjega sodišča, da se ni opravičil staršem žrtve, ne more biti oteževalna okoliščina. Tudi dejstvo, da je v času po nesreči ‘nadaljeval s popolno ignoranco cestno prometnih predpisov’, ne. Pač pa je bila olajševalna okoliščina prav tako dejstvo, da ima tri majhne otroke, za katere mora skrbeti. Res je, so ugotovili sodniki, da ‘obtoženčevo ravnanje v prometu ni dober zgled za otroke, vendar to ni njegova edina dolžnost do svojih otrok’. Zagovornik je bil tudi mnenja, da je na prvotno izrečeno kazen (sedem let zapora) vplivala še ‘dolgotrajna negativna medijska kampanja’. No, sedaj je jasno, kdo je vsaj deloma kriv, da je v prvem sojenju dobil več, kot mu je kasneje prisodilo višje sodišče … Vse ostalo očitno ni imelo nobene teže, verjetno še najmanj neizpodbitno dejstvo, da je nekdo umrl – pa ne ‘po nesreči’, ampak zaradi neverjetne brezobzirnosti in še marsičesa. In še eno dejstvo je nesporno, vsaj pri nas: bolje jo odneseš, ko in če si morilec, kot pa če ukradeš liziko. Zlahka dokazljivo.

Sence nad VW so čedalje gostejše, prihodnost vse bolj negotova.

‘Diesel-Gate’ res postaja mati skoraj vseh afer. Ni ga dneva, da se v javnosti ne bi pojavila vsaj ena (nova) vest, kaj se bo še zgodilo Volkswagnu ali kaj so še odkrili pri tej največji avtomobilski hiši na obli. Toda bistveno vprašanje ostaja in bo verjetno ostalo še precej časa neodgovorjeno: koliko bo Diesel-Gate stal? Vsota se bliskovito povečuje, ena izmed ameriških agencij celo ocenjuje, da 100 milijard evrov ne bo dovolj! Če bo to zgolj približno točno, potem je nedvomno vprašljiv tudi obstoj tovarne oziroma korporacije, ki pod svojim okriljem združuje 12 avtomobilskih imen. Preprosta matematika kaže, da utegne biti ocena kar pravilna, kajti zgolj stroški ‘popravila’ 11 milijonov vozil – če bi za vsak avto porabili vsega 100 evrov – bodo odnesli debelo milijardo. Ampak to utegne biti mačji kašelj v primerjavi s tistim, kar se napoveduje. Čeprav je delež  avtomobilov koncerna VW, prodanih v ZDA in opremljenih s spornimi dizelskimi motorji, skromen, je na dlani, da bodo odškodnine izjemno visoke. Na oni strani Atlantika se prav s tem ne šalijo. Že pred dolgimi desetletji so trije veliki ameriški izdelovalci avtomobilov – General Motors, Ford in Chrysler – predlagali spremembo odškodninske zakonodaje, kajti, kot so zapisali tedaj, ta lahko uniči tudi velike in močne industrijske korporacije. Da bodo (odškodnine) prav tam izjemno visoke in po svoje pripomogle tudi k skromnejši konkurenčnosti in manjši vzvišenosti nemške avtomobilske industrije, tudi ne bi smeli šteti za znanstveno fantastiko. Tudi Evropa oziroma EU in Nemčija kljub vsemu ne bodo stali ob strani, saj celo nekatere države napovedujejo tožbe proti VW. Skratka, ko se pojavi priložnost, jo hočejo izkoristiti tudi tisti, ki bi lahko imeli prste v marmeladi. Početje Fiata in tudi Forda – ponujala naj bi poseben popust obe zamenjavi starega Volkswagna z novim Fiatom oziroma Fordom – dokazuje prav to, čeprav je opazno, da se preostala avtomobilska konkurenca drži ob strani in je (še) ne daje kakšna posebna nekrofilska sla. Če je še pred krizo veljalo reklo ‘prevelik, da bi propadel‘, na to VW ne more več računati. Da bo krizo občutila tudi Slovenija in njena avtomobilska industrija, pa bi tudi že lahko vedeli. In ko bo vse popravljeno in plačano, je vprašanje, kaj bo še ostalo.

Janez Kovačič